Nisem čisto prepričan, da vem, kako sva za poročno potovanje pristala na Lopudu, majhnem otočku zraven Dubrovnika. Spomnim se, da sva začela pri Maldivih, pa nadaljevala tam nekje okrog Balija, pa Madagaskar je bil zraven, se mi dozdeva … in tri mesece kasneje – Lopud.

Pa je lep otok, ni kaj reči. Ena uvala, kjer je en šop hiš, pa nekaj kafičev in supermarket. Nobenega avta, ker ni cest, da bi avto lahko kje vozil. Veliko ročnih prikolic, pa nekaj koles, tudi golf električnjakov je na cesti, predvsem na furi med vasjo in eno najlepših plaž na Jadranu, ki se ji reče Šunj.

Šunj

Britanski Telegraph je to plažo uvrstil med najlepše plaže na Jadranu. Tako kot prej nisva sploh slišala za otok, sva tudi za to plažo slišala prvič. A marketing te plaže je bil tako močan, da sva se odločila ga obiskati. Včeraj popoldne, takoj po krepčilnem spancu, sva se odpravila iz hotela Lafodia do restavracije Dubrovnik, kjer sva zavila desno in po nekaj deset metrih naletela na tipa, ki je vozil prazen avtek na baterije. Je bil na poti domov, pa nama bo še naredil uslugo in naju potegnil do raja na zemlji. V nekaj minutah vožnje nama je razložil, kako je njegov dedek bil lastnik ene vasi pri Dubrovniku, da imajo v lasti še ne vem kaj, da mama in sestra živita na tem otoku … da pa se je on skregal z vsemi, da so ga pozabili, kot da ne obstaja, ampak da je njemu to ok in da zdaj vozi tale e-taksi in renta sobe in gliser, ki ima baje vgrajen najhitrejši motor na Jadranu.

Plaža

Šunj je kar ena navadna plaža z nafukanimi ležalniki, kjerkoli se da, v morje hodiš ko idiot, preden sploh zmočiš popek, sva se zabrisala v vodo, vstala (morje do kolen), se obrnila, najela e-taksi (15 kun po osebi v eno stran) in šla nazaj v hotel. Mislim, da sva na eni najlepših plaž preživela dobrih 5 minut.

Branimir

Malček razočarana se odpraviva na prigrizek na najino hotelsko plažo. K nama pristopi Branimir, zanimiv in nasmejan natakar, beseda da besedo, pa se malce hihitamo, midva z najdražjo pojeva on klubski sendvič in burger, pa pokličeva Branimirja, da bi plačala, če lahko dava na sobo.

“Seveda lahko dasta”, me gleda v oči. “Na čigavo sobo pa? Vašo ali mojo?”

Meni smešno, kera fora, sem mu rekel, pa sem se mu nasmehnil, medtem, ko me je moja žena gledala, kot bi mi morska kumara z nosu rasla:

“Pa meni je vseeno”, pravim, “Moja soba je 352. Pa vaša?”
“Moja je pa 135.”

Pa se nasmejiva, mu rečem, da pa on že ne živi v sobi, če je natakar, pa se smeška nazaj, da pa res, da ima sobo tukaj, se zmeniva, da bo tokrat račun na našo sobo, podpišem in se poslovimo. Najlepša moja še kar bulji vame, medtem ko hodiva, koji mi je kurac, a zdaj boš pa flirtal z natakarji, pa ravno si se poročil, bučman eden … a meni je bilo tisti trenutek vseeno za njene komentarje. Odkljukal sem še eno stvar v življenju. Prvič sem na počitnicah od neznane osebe uspel dobiti številko sobe.