Elektrike je zmanjkalo. Za dobro jutro. Vse je ugasnilo. Logično, saj je vse na elektriko. In jaz sem ga skoraj fasal.

Ko je zmanjkalo elektrike, sva se z mojo ženo pripravljala na zajtrk. Jaz sem bil oblečen in stal sredi hodnika hotelske sobe, moja lepotica se je še urejala v kopalnici. To je sicer stanje, ki mojo najdražjo že v osnovi najhitreje spravi v bes. Kao jaz nared in ker stojim zraven, jo silim, pritiskam nanjo, da pohiti. In potem zmanjka elektrike. Čudovita moja se je v trenutku obnila k meni in bevsknila, da naj prižgem luč nazaj, da bo popenila, ker jo spet teram u ludilo! Komaj sem jo prepričal, da nisem bil jaz. Takoj zatem, ko sva se nazaj pobotala, je udarila z zahtevo, nalogo, ki ji nisem bil kos: “A tudi klima ne bo delala? Saj boš uredil, da bo soba mrzla, ane?”.
Da, draga.

Zajtrk

Gruča gostov stoji na kupu. Rahlo so sklonjeni, vsi gledajo v isto smer, na pult s hrano. Prvi moški pri pultu se počasi zravna, obrne proti množici, skomigne z rameni in se skozi razočarano skupino prebije iz gostega ljudskega obroča. Stopi do sadja, vzame jabolko in se vsede za svojo mizo. A skupina gostov pri omenjenem pultu s hrano ni zadovoljna z rezultatom. Nek vseznalec se prebije v ospredje. Zdaj je on ta, ki nekaj počne pri pultu s hrano. Ljudje okrog njega so smrtno tiho. Čakajo. Vseznalec se nekaj trenutkov kasneje zravna, prav tako skomigne z rameni in se prebije ven. Množica obupano skloni glave in se počasi oddalji od mesta dogajanja. Na pultu, okrog katerega so se maloprej zbrali, sameva čudo tehnike. Čudo, ki je brez elektrike eno samo samcato razočaranje. Počivaj v miru, aparat za palačinke.

Vodna aerobika

Vem, sem včeraj pisal o vodni aerobiki, a danes se je zgodil pomemben preobrat. Namesto punce, ki je zmerom vodila vodno aerobiko, je tokrat na sceno stopil fant. Simpatičen, nasmejan fant. Moja ženka ga je takoj opazila. “Glej, Kesar!”, me je butnila pod rebra. Pogledam trenerja, ga vidim, kako se poigrava z majhnim otrokom, ki mu neumorno prinaša kamenčke iz plaže, naj jih položi zraven svojega notebooka. Je potrpežljiv, ta fant, tudi ves čas nasmejan. Moja najdražja kar žari,
“Poglej, Kesar, uči se od najboljših, bodi prijazen do malih otrok, pa ti bo vsaka dala.”

Jo pogledam izpod čela. Aja, če sem prijazen do malih otrok, mi bo vsaka dala?

“Bo, samo ne tebi, ti si zdaj poročen.”

“Dragi gospodje, še dražje dame,” prične trener svojo napoved, zraven mene se pa moja draga hihita, muza, si popravlja lase … “Grem telovaditi, Kesar. Še dobro, da imam danes očke namazane.” 

Gledam jo, kot bi z Marsa padla.

“Kesar, kako mi stoji frizura?” vpraša in ne čaka na moj odgovor. Popravi si klobuček, gre mimo istega otročička, ko ga je prej trener zabaval, ga poboža, s pogledom ošvrkne trenerja, se mu nasmehne in kot mlada srnica odskaklja v vodo. Prva med vsemi. 

Četudi je včeraj v vodi stala tako, da sem jo lahko ves čas gledal, se tokrat postavi tako, da je zaradi ležalnikov, ki so pred mano, ne vidim. Tako lahko samo sklepam, da to glasno hihitanje med vadbo pripada njej.

Večerja

Hodiva proti italijanski piceriji. Žena me prime za roko, upočasni korak in reče: “Musklfiber imam. Od vodne aerobike.”
“Ja, zakaj si pa tako na hudo telovadila?”
“Ti, Kesar, nič ne razumeš, ane. Okrog mene so bile same mlade frklje. Sem morala pokazati, da sem jim kos.”

Jo gledam z začudenjem.

“Vse je tekmovanje, Kesar. Vse.”