Včasih pride dan, pravilneje, pridejo dnevi, ko se ne počutim dobro. In se mi to seveda pozna. Lasje mi ne stojijo lepo, ličenje mi ne uspe, kot običajno, karkoli oblečem sem videti napihnjena in smotana.

Komaj se spravim od doma in v vsaki izložbi potrjujem, da sem res videti kr neki. In vse bolj vlečem ramena dol in vse bolj vlečem korake za seboj. Še v globoki senci imam sončna očala in lase tlačim za ušesa. To res ni dan, ko si želim kogarkoli srečati.

In seveda srečam. Jebemtiš, da srečam.

Najprej staro znanko, ki je nisem videla leta. Priskaklja do mene, visoka, vitka, s popolnimi lasmi in tistim ličenjem, ki ti vzame dah. Lepa. Čudovita. Z dolgimi nogami. “Heeeeej”, zapoje,”kako si, bejba?” Bejba? Khm. “Dobro, pa ti?” “Eeeej, super, ravno z dopusta, smo bili letos kar cel mesec na morju!” “O, lepo, res, lepo,” izdavim in se poskušam izvleči iz nadaljevanja pogovora. “Pa ti, pri frizerju sem brala, da si se poročila, jaaaa, čestitaaam!” “Hvala, hvala”, rečem in si lase porivam za uho, da me kar boli in se trudim gledati presenečeno, da imam ob tem dvignjene obrvi. To sem nekje brala, da si videti mlajši, če privzdigneš obrvi.

“A si v redu?” mi reče in pokimam:”Seveda, malo sem utrujena, sicer pa v redu.” “Jah, si videti kar fajn izmučena.”

To je tista točka, ko se počutim kot drek in bi se šla na kavč, se pokrila in jedla čokoladne napolitanke. “Ma ja, slabo sem spala, nič takšnega,” poskušam še enkrat, ko reče:”Mah, saj vem, to je od poroke in stresa, vse je prišlo za teboj, ane?”
Nasmehnem se in rečem:”Mogoče, čeprav mi poroka ni bila stres, bilo je super, bila sem povsem mirna..” hitim razlagati in obenem navlečem holivudski nasmeh.

“Veš kaj, morava na kakšno kavico, celo večnost že nisva šli.” “Aha, itak”, pravim in v mislih brišem njeno telefonsko s telefona. Ni šans, da grem z njo na kavo. Jaz, izmučena, uboga, v stresu, poročena ženska.

Ko se je otresem, čutim, da se mi tresejo noge in da sem res povsem brez energije. Na kakšno tortico bi morala, si rečem in zavijem v slaščičarno na Ajdovščini. Sedem, si naročim ledeno kavo in tortico. Meni bo kdo govoril, da sem utrujena? Ha, ta doza cukra me bo dvignila! Ko ravno bašem v usta največji možni kos torte, ki mu je luškan natakar dodal še smetano, zaslišim:”Alenka, ja, kaj pa ti, si kar sama?” Pogledam gor, s smetano ob ustnicah in s polnim usti čokoladne sladkobe, ko zagledam nekdanjega kolega. “Tortica in ledeno kava, je kriza?” Pokimam. Nič ne rečem. Ne ljubi se mi več.

Kolega potegne stol k moji mizi in meni se želi zmešati. Samo v miru bi rada pojedla mojo malico!

“Kako si kaj?” vpraša in rečem:”Super sem, pa ti!” “Dobro sem, dobro, imamo dojenčka pri nas, veš!” “O, čestitam, nisem vedela!” Potem slišim vso zgodbo o porodu, prvih dneh in vsem, kar dete že zna. Pri štirih tednih! In ker se mi ne zdi vljudno, zraven ne jem. Gledam, kako se topi sladoled v ledeni kavi, kako polzi kupček sladke smetane s torte in čutim, da se bom zjokala.

“Kaj pa ti”, pravi, ko končno naredi premor: “Boš še imela kakšnega dojenčka?” Skoraj pljunem. “Ne, joj, ne…” izrečem in potem mi pove zgodbo o prijateljici njegove mami, ki je rodila pri 49 letih. Prijateljica njegove mame?

Mislim, da imam dovolj za ta dan.

Prijazno rečem:”Moram pohiteti, delo me čaka.” Pogleda v moj poln krožnik in reče:”A pojedla ne boš?” Stisnil me je v kot. “Ne, saj je okej,” rečem in vstajam. “Bom pa jaz pojedel, če te ne moti,” pravi, “saj lahko jem za teboj, me ne moti.” O, hvala, ker te ne moti, da boš pojedel z mojo vilico mojo torto in spil mojo ledeno kavo…

Grem domov, pa na drevo, pa lego kocke sestavljat.