“Srce, ti bi to zmogel,” je večkrat, stisnjena ob meni na kavču, pripomnila moja žena.
“Seveda bi,” sem ji zagotovil in na težko požrl slino. Tile fantje in dekleta v reality showu Survivor so se namreč ravno takrat obupano oklepali stebra, da ne bi zdrsnili na tla in s tem iz otoka pregnanih.

Vsako sredo, četrtek in petek zvečer poslušam slavospeve na svoj račun: “Ti si moj Survivor, ti bi z vsemi pometel, jim dal vetra, ti bi vse zmogel sam in najbolje.”

Nisem idiot, da bi se zoperstavljal ženi, še posebej ne njenemu mnenju o meni. Torej sem se z vsem izrečenim strinjal.

“Glej, srce, tale sploh ne zna lestve sestaviti, ti bi jo najhitreje sestavil in zmagal.”

Da, draga.

“Joj, kaj bi dala, da bi ti tam tekmoval, tele sestavljanke, ti si tako pameten, ti bi to najbolje zmogel.”

Seveda, najdražja moja.

“Poglej ga, no, trideset dni išče to imuniteto! Ti, srce, bi jo našel prvi dan, sam, brez pomoči.”

Uf.

Saj je godilo nekaj tednov pohval in superlativov, ampak to je šlo pa že čez. Nisem več vzdržal v pretvarjani podpori ženine slepote. 

“Srce, govoriti morava,” sem jo v petek pozno zvečer po oddaji povabil na pogovor.
“Reci, divjak moj, najboljši neodkriti Survivor tega sveta.”
“Veš, tele igre so težke.”
“Veeem, ljubezen moja, zato sem tako ponosna nate, ker bi bil najboljši.”
“No, hvala, ampak jaz imam 100 kil, a veš?”
“Jaaa, pa saj bi shujšal in potem bi zmagoval.”
“To je sicer res, ampak tudi moje mišice so dovolj dobre za odbojko, pa tenis, pa za kak hlod razcepit, to je pa to.”
“Ampak ti bi tudi mišice tam dobil, a veš, in bi potem sam vse zmogel in zmagal.”
“Oni ne dobijo nič za jest.”
“Ker so nesposobni, srce, ker ne grejo v gozd, da bi ulovili zajca in ga spekli. Ti bi se spomnil tega in bi imel hrano. Sam bi to zmogel, brez pomoči drugih.”
“Nisem prepričan, da je temu ravno tako, saj vidiš, da ni živali, še rib ne najdejo, pa je morje zraven.”
“Itak, da jih ne najdejo, če tako glasno in sredi dneva hodijo po vodi, pa jim vse ribe pobegnejo. Ti bi jih čakal nekje na skrivnem, čisto tiho, čisto sam in bi jih ulovil. Ti bi edini to zmogel.”

Roko na srce, res sem enkrat na morju ujel eno ribo, a mi to dejanje nekako ni dalo dovolj samozavesti, da bi kupil njeno zgodbo.

“Glej, žena, ni tako enostavno uloviti zajca.”
“Veeem, lepi moj mož, ampak ti si z golimi rokami ubil oso. Ti bi to zmogel.”

Jao, bože.

Počasi sem se spravil v kopalnico. Slekel sem si majico in se pogledal v ogledalo. Kaj, če ima moja žena prav? Kaj, če v meni vidi nekaj, česar sam ne opazim?

Vdihnil sem globoko, kot se je le dalo. Ramena sem si potisnil malo naprej in napel hrbet. Ni bilo slabo za enega, ki leti proti petdesetim. Mogoče pa delam ženi krivico, ko ji ne verjamem. To telo bi najbrž lahko premagalo vse ovire na tistem otoku. Te noge bi me z nekaj sreče lahko ponesle daleč in visoko. Ta inteligenca in talent za matematiko … jebemti, mogoče pa ima žena res prav.

Ugasnil sem luč v kopalnici in se poln sebe spravil v posteljo, k moji najdražji. Objel sem jo in jo poljubi na usta.

“Kaj bi rad?” me je vprašala.
“No, saj veš, srce moje, mi Survivorji imamo zvečer še veliko energije.”

Za trenutek se je zamislila, nato odkimala z glavo, zaprla oči in rekla:

“Ti si moj Survivor, ti vse zmoreš sam in to najbolje. Lahko noč.”