Najmlajši čebeli obvladujeta naš življenjski prostor. 8-letnica in 9-letnica sta zavzeli vsak košček hiše, ki ni v trenutni rabi. Trenutni pomeni, da je prost v trenutku, ko ga naviti riti odkrijeta.
Kopalnica z dvema umivalnikoma je kopališče za barbike in velika miza na terasi kuhinja, na kateri je razmetano vso posodje, ki ni v trenutni rabi, blata v njih pa za dve eko hiški.
Tla dnevne sobe so lego svet, kjer se odvijajo drame in zaljubljeni pogovori iz Usodnega vina, bližnji gozd pa vrt, na katerem rastejo čarobne rože, ki čudovito pašejo v njuno kuhinjo – mizo na terasi.
Pralnica je disko party soba, spalnica hotel za razvajene goste.
Le garaža je moja.
Bila. Od danes naprej je postala njuno zatočišče pred nevarnimi uroki. Skrivoma sta jo začeli urejati po svoje. Nista mi povedali. To, da sem izgubil poveljstvo nad garažo, sem izvedel na najmanj želeni način.
Sedel sem pred hišo v ležalniku, ko je ena od čebel pridivjala mimo in zakričala:
“NI APRIL!!”
Čudil sem se tej izjavi, šole spet niso naredile svojega dela, pa saj je vseeno, če punci ne poznata mesecev. Nič bolj nič manj zadovoljni ne bosta zaradi te informacije.
Nekaj minut kasneje prileti mimo druga rit:
“APRIIIIL HOČEVA!!”
Ok, otroka sta butasta. Sprejmem. Jebiga. Ne moremo imeti vsega.
“Bova sami dali na april!” sta zakričali v duetu in kot blisk izginili za hišo.
Odpravil sem se noter. Ni se mi dalo. Jebo jih april.
Ulegel sem se na kavč. Mir. Končno mir. Tak pravi APRILSKI mir.
Vrata iz terase v dnevno so se odprla, kot bi orkan vdrl na obisk. Pred kavčem sta obstali v lase razmršeni čebeli, se režali na vsa usta in v rokah držali koledar. Tisti koledar. Edini tak koledar, ki sem ga kdajkoli imel. Koledar nagih bejb iz leta 2012, ki sem ga dobil za darilo. Koledar, ki je bil ves čas na Juniju, ker mi je fotografija bila najbolj všeč. Koledar, ki ni pasal nikamor drugam, kot v garažo. Mojo garažo. Dokler je bila seveda moja.
Nisem spregovoril niti besede. Bebavo sem ju gledal in se nerodno smehljal. Navihani riti sta se obrnili vstran in počasi odkorakali iz hiše proti garaži. Med potjo sta pogledali vse mesece in zraven pametovali. Nisem slišal, kaj sta govorili, videl sem samo, kako sta kazali na vsako fotografijo posebej.
V moji garaži je obešen koledar. Obrnjen je na april. April mi ni všeč. Jutri grem kupit ključavnico.
