V prijetnem večeru sva se pred dnevi z najdražjo sprehajala po deževni Ljubljani.
“Glej,” se je od mrazu stresla moja lepotica in z gibom glave pokazala proti Prešernovem spomeniku, “ta je skoraj ziher turistka, ko ima obute flip-flope.”
Obrnil sem se v smeri namiga.
Tam je na stopnicah pod spomenikom sedela ženica.
Tudi sam sem bil mnenja, da je skoraj ziher turistka. Pa ne zaradi obutih flip-flopov. Ženica je bila namreč Japonka. S fotoaparatom okrog vratu in zemljevidom v roki.

Že mesec dni sem na kontrolirani prehrani. Ne lovim nižjih kilogramov. Lovim boljše počutje in več mišic na nogah zaradi boljšega odriva na odbojki. Zato sva se z najdražjo pred dnevi sprehajala po Ljubljani. Ne zaradi sprehoda. Zaradi stopnic do stanovanja. 76 jih je in lahko preskakujem po dve stopnici pri polni hitrosti. Moji polni hitrosti. Zato sem se tudi javil, da najprej odnesem smeti, pridem nazaj gor in greva potem na sprehod. In na kavo.

Na poti do kavarne, kjer sva želela spiti najino zadnjo kavo pred vikendom, naju je ulovil dež. Na srečo mi je draga pred odhodom v roke potisnila dežnik. Velik in rdeč. Ženski dežnik. Nekaj let nazaj ga ne bi nosil. Kvaril bi mojo podobo samozavestnega moškega. Pljučnica gor ali dol.
Mimo naju se je počasi sprehodil starejši par. Gospod, z leti blizu 80, je imel pri sebi dva dežnika. Enega je z desno roko odprtega držal nad gospo, drugega je imel za ročaj obešenega čez levo roko.
Najdražja me je pobožala po roki in pokazala na gospoda in gospo.
“Vidiš,” je rekla, “Gospod ima dva dežnika, je zelo samozavesten in ve, kaj pomeni biti gentleman.”
Ziher ja. Meni sta bolj zgledala kot par, ki se na vsakem sprehodu skrega. Pa da lahko gospa dobi svoj dežnik, ko odropota svojo pot.

Po mesecu dni kontrolirane prehrane sva se z najdražjo pred dnevi odpravila na kavo. Nehote sva pristala … v slaščičarni. Samo na en način sva se lahko prebila čez naročen kratek espresso. Sedla sva si nasproti, se prijela za roke, staknila skupaj nosova in si gledala v oči. Ko sva spila, sva vstala in prvič odmaknila pogled drug od drugega. Gospa pri mizi zraven najine se nama je nasmehnila. “Lepo, da sta tako zaljubljena,” je rekla. Nasmehnila sva se ji nazaj in stekla na ulico. Gospa je namreč pridno tolkla sočno prekmursko gibanico.