Pri mojih starših sva se najavila teden prej. Mami je to veliko pomenilo. Načrtovanje kosila za sina, ki je nehal jesti ogromne količine krompirja in pohanih pišk, ni bila mala stvar. Še sirov burek je visel na nitki. Zato je mama želela vedeti teden dni prej, če pridem. Da si ne bi razbijala glave po nepotrebnem.

Foter se s tem ni obremenjeval. Iskreno, tudi jaz se nisem. Nekako nisem imel časa, da bi se ukvarjal s svojo dieto. Nenačrtovano nisem imel časa. Takoj, ko sva z mojo čudovito, lepo ženo prestopila prag stanovanja mojih staršev, me je pritisnilo na veliko potrebo. 

Dejstvo, da sem se takoj ob prihodu k staršem spravil na wc, je v meni vzbudila mešane občutke. Po eni strani sem bil vesel, da bom po napornem dnevu imel dvajset minut zase, po drugi strani sem mojo lepotico pustil samo z mojo mamo. In moja mama postavlja veliko vprašanj.

Na koncu je prevladalo veselje. Svojo potrebo sem raztegnil na skoraj pol ure, vmes pregledal vse emaile, v mislih rešil nekaj izzivov, ki so mi ostali odprti in se celo spomnil ene ideje za nov projekt. Da ne bo pomote. Vmes sem izločal. Ves čas. Dieta je očitno naredila svoje.

Slabe pol ure kasneje sem oddelal svoje in potegnil vodo.

Stal sem ob wc školjki in gledal igro vode in kakcev. Kakorkoli se je voda trudila kakce potisniti navzdol v odtok, so se ti ponosno dvignili nazaj. Enkrat je en kakec celo izvedel 360 salto, majke mi. In takoj zatem nadaljeval plavanje po površju. Ni mi preostalo druga kot počakati, da se kotliček ponovno napolni.

Kotliček se je polnil kapljo po kapljo. Po občutku sem do tega trenutka v kopalnici preživel 40 minut. Porezal sem si dlake v nosnicah, preštel sive kocine na bradi, se večkrat umil po obrazu in si očistil nohte. Potrkal sem po kotličku. Skoraj čisto prazen. Jebemti, nekaj ne more biti v redu, deset minut stojim, pa se kotliček ni napolnil. Še dodatnih deset minut, pa se bodo kakci sami odpravili v odtok.

Jaz ne bi bil jaz, če ne bi situacije poskušal rešiti. Poiskal sem cev, ki je peljala iz kotlička. Lociral sem ventil za vodo. Preveril sem, če je ventil odprt. Bil je, čisto malo. Heureka. Rešitev je na dlani. Odprl sem ventil za vodo. Kotliček se je, na moje veselje, začel zelo hitro polniti. Kamenko vesel. Minutko kasneje se je kotliček napolnil, potegnil sem vodo, kakcem zaželel prijetno bivanje v kanalizaciji in počakal, da se kotliček ponovno napolni. 

Tik preden se je napolnil, sem zaprl ventil nazaj v pozicijo, kot je bil. Kamenko mojster.

Kotliček se je napolnil. Z nasmehom na obrazu sem se obrnil k umivalniku, da bi si umil roke, ko sem na prstih desne noge začutil nekaj mokrega. Pogledal sem navzdol. Po moji nogi je tekla voda. Iz ventila. Zaprtega ventila.

Nisem imel kaj. Poklical sem fotra. Mislim, kdaj sem nazadnje poklical fotra, da me reši v veceju? 

“Kaj je?” je vprašal.
“Ventil spušča,” sem tiho rekel.
“Zakaj si pa šlatal ventil?”
“Ja odprl sem ga, če je pa voda tekla prepočasi.”

Foter me je pogledal in zavil z očmi. Nenadoma sem se premaknil za 40 let nazaj. Videl sem v misli očeta, kot lahko vidi samo nekdo, ki je prav tako oče. V njih je brnelo:
“Jebem ti mater, a si moral to šlatat? A si se moral dotikat ventila? Da ti jebem mater!!”