Nekaj tednov nazaj mi je najdražja v mojem življenju preposlala vabilo, ki ga je prejela od Polone Požgan. V Herbal Glamping resort sem bil povabljen na predstavitev svoje knjige Mene ne bo noben jebo. Mojo lepotico sem vprašal, če je tudi ona povabljena. Prikimala je z navdušenjem. Nisem veliko razmišljal.

Vabilo sem sprejel in s tem ubil dve muhasti na en mah.

Ponovno bom srečal Polono Požgan in ženo Alenko bom peljal nekam, kjer še ni bila. Dve zadovoljni ženski z eno potezo. Moj foter bi bil ponosen name. On je o tem samo sanjal. Vsaj kolikor mi je znano.

Dan pred odhodom na predstavitev so se ženski mojega življenja nekatere stvari postavile na glavo. S solzami v očeh mi je sporočila, da bom tokrat moral sam na pot. Da jo srce boli, ker me bo pustila na cedilu, a žal drugače ne gre. Ob novici, ki me je doletela, sem se počutil mešano. Po eni strani sem vedel, da jo bom pogrešal na poti tja in nazaj. Ura in trideset minut v eno smer bo kar dolga, ko bom sam v avtu in ne bom imel ob sebi razgaljenega kolena, da bi ga božal celo pot do medenice.

Na drugi strani sem se pa komaj zadržal, da ne bi skočil v zrak od veselja. Eno leto sem poročen in končno je napočil dan, ko bom lahko v družbi ljudi, ki želijo slišati mojo zgodbo, mojo resnico, ne da bi se moral komurkoli zagovarjati in ne da bi me kdo vmes prekinjal z medklici, kot so “Kesar, to si si pa tako na debelo izmislil!” ali “A ne bi to domišljijo raje v blogu napisal, kot da jo brezplodno trosiš naokoli?” in najpogosteje “Kesar, v resnici je bilo ravno obratno!”

Zajel sem zrak, kot ga zajame zapornik, ki po prestani kazni prvič stopi iz ustanove na ulico. Objel sem osvojiteljico mojega srca in ji obljubil, da jo bom pogrešal in ves čas mislil nanjo. Verjela mi je. Vsedel sem se v avto in se odpeljal.

Še preden sem zapustil prestolnico, sem v želodcu začutil kepo. Nekje sem nekaj zajebal.

Sem ženo objel pred odhodom? Sem. Sem ji dal poljub? Sem. Sem ji rekel, da jo ljubim? Ne spomnim se, ampak to sem ji že rekel ta teden, tako da je odkljukano. Je dan za dogodek pravi? Pogledam na vabilo. Je. Sem pravočasen? Sem. Ok. Mogoče sem samo lačen.

Nisem bil več prepričan, če sem ji v resnici obljubil, da bom ves čas na poti mislil nanjo. Ker nisem. Mislil sem na čas, ki ga imam samo zase. Mislil sem na ljudi, ki jih bom spoznal, na predstavitev, kjer bom moral biti zabaven, humoren. Vmes sem seveda pomislil tudi na svojo ženo. Ker sem bil žejen. Ker mi ni dala plastenko vode s sabo. Mogoče imam zato kepo v želodcu.

Z mislimi v svojem svetu sem sledil navodilom mobilnega vodiča. Pred Vranskim sem iz najširše ceste zavil na ožjo cesto in nekaj kilometrov iz ožje na zelo ozko cesto. Spomnim se trenutka, ko se mi je pot zdela preozka glede na število kilometrov, ki bi jih moral še prevoziti. Vedel sem, da je Ljubno blizu Logarske doline in da do tja nikoli nisem pripeljal po kolovozu. Vseeno sem se odločil, da lastno možgansko kapaciteto raje porabim za sanjarjenje kot razmišljanja o tem, kje je šlo kaj narobe. Kepa v želodcu je postajala večja in večja. Mogoče sem pa vnaprej slutil, da bom zajebal pot?

Nekje med naseljema Prapreče in Vologa sem dojel situacijo, v kateri sem se nahajal. Modra mobilna črta me je vodila po najkrajši poti, skozi naselja in zaselke, za katere sem prvič slišal. Tolažil sem se s tem, da je to edina cesta, vredna Subaruja. Kljub temu mi je v Rovtah pod Menino postalo dolgčas in sem se šel igrico “Koliko krav vidiš na svoji poti?” Pri številki sto sem nehal. Bedna igra. Potem sem štel traktorje in traktorske priključke. Do Šmartnega ob Dreti je bilo še zanimivo, dlje ne več.

Štirideset kilometrov kasneje sem prispel v Herbal Resort. Čudovito urejena posest me je s svojo popolnostjo očarala. Skladnost lepe okolice in šumenja reke je poskrbela, da sem pozabil na pot, ki je bila za mano, a ni bilo dovolj, da bi razblinilo kepo v želodcu. A sem kaj čudnega jedel za kosilo?

Ob ribniku, ki stoji na sredi resorta, sem zagledal čudovito Polono Požgan in vitko črnolaso šefico resorta Petro. S Polono sva se objela, kot bi se nekaj let ne videla. Pohvalila je mojo postavo (“Koliko si pa ti shujšal? A si normalen?”), me predstavila šefici resorta (“Petra, to je Kamenko, včasih je zgledal bolj možato.”) in se obrnila k meni:

“Si prinesel knjige?”

Kepo v mojem želodcu je razneslo do možganov. Idiot. Prekleti idiot. Na predstavitev knjige sem prišel brez knjig. Če bi imel ženo s sabo, se mi to ne bi zgodilo. Kar jezen sem ratal na svojo najdražjo, da me je tako hladnokrvno pustila na cedilu.

Travma okrog pozabljenih knjig se je počasi umirjala in ljudje, ki so naju s Polono prišli poslušati, so se počasi zbirali okrog mize s šampanjcem. Večini sem stisnil roko in se predstavil. Običajna reakcije ženskega dela občinstva je bila “Ja kak suhec, jaz sem si vas predstavljala bolj buckastega.” Polona mi je pojasnila, da je to kompliment. Verjel sem ji.

Predstavitev smo izpeljali točno tako, kot sem si zamislil. Lahko sem povedal vse, kar mi je padlo na pamet. Nihče me ni ustavil, nihče me ni popravil. Še Polona, ki me je včasih pogledala postrani, me je pustila, da sem povedal svoje. Občinstvu sem serviral zgodbo za zgodbo in srce mi je igralo. Končno življenje, kot si ga zaslužim. Končno svoboda govora.

Dogodek se je počasi bližal koncu. Pojedli smo, kar smo imeli za pojesti, popili, kar je bilo za popiti. Sam sem bil cel čas večerje ujet med odraslimi ženskami, ki so debatirale o dveh stvareh – porodih in moških. In o moških med njihovim porodom. Včasih me je imelo, da bi se opravičil v imenu vseh moških, kdaj sem tudi želel pobegniti. Da jih ne bi fasal, ker sem glih bil pri roki. Skupina mož, ki je sedela nekja metrov vstran, me je bodrila, naj vstrajam, če pa ne bo šlo, so mi ponudili, da lahko pridem k njim. Nisem si upal. Še sreča. V ženski družbi sem izvedel teorijo, da si lahko noro zaljubljen samo v drugo ženo. V prvo nikoli. Baje, tako je rekla ognjenelasa Tamara, da celo obstaja pregovor: Prvi vnuk in druga žena imata zlati riti. Nisem vedel. Rit moje druge žene se sveti belo kot sto vatna žarnica. Bom počakal še na prvega vnuka, preden podvomim v zlati rek.

Slovo ni bilo enostavno. Objem za objemom, veliko stiskov roke in načrt, da se še enkrat vidimo.
“Naslednjič pa pridita skupaj z gospo Alenko, pa ponovimo,” so rekle gospe. 

Meni je spodneslo tla pod nogami. Tega nisem pričakoval. To ni dobro zame. Iz izkušenj vem, da si ženske zapomnijo vse. In če naslednjič pridem z Alenko, bodo mojo najdražjo spraševali, če to, kar sem jim povedal, v resnici drži.
“Obljubi, da prideta oba?” je zadonelo okrog mene. “Moramo slišati še njeno plat.”
V želodcu se mi je ponovno naredila kepa.
Počasi sem prikimal. In obljubil, da prideva oba.

Na poti nazaj sem uro in pol prosil boga, naj v resort pošlje neko magijo, zaradi katere bodo vsi prisotni pozabili na ta dogodek. Če to ne bo delovalo, imam pa nekaj mesecev časa, da ženi prodam svoje verzije zgodb. Vem, da sem jo sposoben prepričati v svoj prav. A za kakšno ceno?

Če želiš, ti lahko pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo. Vse, kar moraš narediti je, da vpišeš svoje ime in email tukaj.

Kamenko