Leto mirno, a v svoji nameri odločno, stopa proti svojem koncu. Utrujeno, vendar radostno, polno veselja praznuje svoj konec in z ognjemetom, ki ga ne vidi, kajti njegov čas bo takrat potekel, nazdravi letu, ki prihaja.
Otroci rastejo. Nova znanja, nove izkušnje jim na široko odpirajo oči. Najbolj takrat, ko pričakujejo darila, ki jih prinese … kdo že?

Dve leti nazaj sva na spletu s svojo najdražjo naletela na čudovito idejo. Idejo bom moral zaviti v veliko zapletenega besedičenja, ker najmlajši dekleti že bereta moje zapise.

Skratka, na božični večer v našo pravljično hišo na Rakitni vstopita Božiček in jelenček in pod božičnim drevescem pustita darila. Vsi vemo, da je bil v hiši jelenček. Na parketu se vidijo odtisi njegovih parkljev. Čudovita ideja s spleta. A gremo lepo po vrsti.

Če želimo, da Božiček prinese darila, se moramo cela družina nekam skriti in dati bradatemu možu priložnost, da v naš dom vstopi neopazno. Boginja moje moškosti je običajno ta, ki da znak za umik in takrat cela družina tečemo po stopnicah navzgor in se zapremo v eno od sob. Potem slišimo, kako nekaj zaropota. In polni pričakovanj pritečemo dol. Zagledamo stopinje. Zagledamo darila. Popoln večer. No, skoraj. Gor v sobe namreč tečejo vsi razen mene. 

Prvo leto se sredi stopnic izgovorim, da moram nujno na stranišče, da me kakat, naj me ne čakajo. Pridem takoj. In odbezljam nazaj dol. Vstopita Božiček in jelenček, slednji pusti za seboj bele stopinje, nekaj zaropota, jaz priletim iz stranišča, družina priteče po stopnicah navzdol … darila … vzkliki radosti, veselja … Kesar, kje si pa ti bil? Oprosti, sem bil na veceju, sem skoraj zamudil … nam je žal zate … si kažemo darila, se objemamo, tekmujemo, kdo je bil bolj priden. Božič je rešen.

Drugo leto se sredi stopnic ustavim.
“Kesar, pa ne, da te spet srat?” se začudita najmlajši.
Ne morem pomagati, jima odvrnem in se spustim nazaj dol.
Vstopita Božiček in jelenček, slednji, morš mislit, spet pusti za seboj bele stopinje. Nekaj zaropota, jaz priletim iz stranišča, družina priteče po stopnicah navzdol … ko se ta mali dve spravita na kolena, si oslinita prst in podrsata po jelenčkovi sledi.
“MOKA!” zakričita in s stisnjenimi ustnicami stopita pred mene. “Kje si bil, Kesar?”

Bil sem kolikor se da prepričljiv. Res me je kakat.
“Naslednje leto greš z nami v sobo! Sumiva, da ti nastavljaš darila in da Božička in jelenčka sploh ni v našo hišo!”
Kako sta lahko sploh pomislila na to! Obljubil sem jima, da bom naslednje leto z njimi v sobi, čakal, da zaropota in skupaj z njimi tekel dol. Najstnika ste se med to epizodo smejala do solz. In mi, upam si trditi, privoščila to počasno obračanje na žaru. A eno leto je pač veliko časa, da povprečno sposoben človek najde rešitev.

Leto dni kasneje, nekaj dni nazaj, sta mali čebeli stopili predme.
“Kesar, se spomniš obljube? Dovolj sva stari, da veva, da mogoče ti nastavljaš darila. Zato boš z nami v sobi, štekaš, stari?”
Štekam, štekam. Skupaj bomo šli po stopnicah gor in se skrili v sobo. Potem bomo slišali, kako se odpirajo vrata. Kako nekaj zaropota. V sobi bo veliko na široko odprtih oči, ki bodo buljile vame. Stekli bomo dol. Zagledali bomo darila in bele jelenčkove stopinje. Otroci bodo navdušeni in obenem zmedeni. Meni se bo srce smejalo. Upam edino, da mali dve naslednje leto ne bosta zahtevali, da v sobo v prvo nadstropje povabimo vse sosede.

—
S to zgodbo zaključujem leto 2017.
Hvala vsem vam, ki berete moje zgodbe. Več kot 30 tisoč vas je, rednih in priložnostnih bralcev. vesel bom, če boste še naprej z mano.
V letu 2018 vam želim veliko zdravja. Spomnite se na tiste, ki jih imate najraje. Veliko seksajte. Če se le da, to počnite z osebo, ki jo ljubite.
Beremo se ponovno 7. januarja.
Kamenko