Sedim na terasi pred hišo na Rakitni. Sonce se mi zaletava v obraz in debela snežna odeja je skupek milijonov bleščic, ki utripajoče svetijo. Visoke smreke so zimsko zasnežene. Fotografija zgoraj je ujetje tega trenutka. En oblak je ravnokar prekril sonce. Jebemmumater. Zebe me v prste. Na sebi imam dolge gate in debel spodnji del trenirke. Čez kolena sem si navrgel vijolično odejo. Čevlji so tisti za minus 40 stopinj in nogavice pašejo k podobnim razmeram. Gor imam oblečeno najtoplejšo puhovko. Zunaj je minus 5. Povsod mi je vroče, edino v prste me zebe. Ker tipkam ta blog. Sem poskusil z rokavicami, pa imam nekaj zraka na konicah prstov in me moti. Poskusil sem samo z levo rokavico. Saj gre, ampk ves čas PRITISKQM VELIKE ČRKE IN ME STRQAŠNO JEZI. Računalnik je aluminijast in se hitro navleče na mraz.
Moja žena, moja druga žena, ljubezen mojega življenja leži na kavču v dnevni. Kavč je Ikein in ga imamo ves čas raztegnjenega. Čez smo kupili še dodatni jogi, dodali spalniške vzglavnike, ga prekrili s toplo odejo in iz kavča naredili trajno posteljo. Sredi dnevne sobe. Kavč je eno od središč našega družinskega in ljubezenskega življenja. Družinskega zato, ker se nas vseh šest nagnete nanj, četudi vsak dela nekaj svojega. Ljubezenskega zato, ker ponavadi na kavču prvič omenim, da si želim vroče ljubezni. Večinoma se nato preseliva v zgornje nadstropje. Zaradi sosedov, čeprav jih ni, ker sva na koncu slepe ulice tik ob gozdu. Navade so ena sama jeba.
Ta petek sva bila gosta pri Lili Žagar na Planet TV. Moja mama naju je gledala in je na vprašanje, kako sem se ji zdel rekla, da sem v liniji. Od Alenke mama je na vprašanje, kako se ji je zdela hčerka malce pomolčala in nato na kratko izjavila “Utrujeno.” Dvakrat sva prevrtela oddajo. Alenka jo je gledala čisto od blizu in iskala sledove utrujenosti, jaz sem v roki držal ravnilo in iskal linijo. Zdaj me že pošteno zebe v roke.
Lili nama je na koncu pogovora omenila, da žal zaradi pomanjkanja časa nismo pokrili vprašanja “Kaj je skrivnost dobrega zakona?” Ker je televizija omejena s časom, moje pisanje pa ni, sem se odločil, da napišem nekaj teh skrivnosti.
1. Imava veliko skupnega
S soncem moje galaksije imava veliko skupnega.
Recimo rada imava dobro kavo. Doma imava Boschevo mašino za espresso, pravo sarajevsko đezvo in veliko dobre kave. Kavo si privoščiva vsaj trikrat v dnevu.
Rada imava naravo. Rada sva na Rakitni, ki je čudovita in neokrnjena. Rada gledava srne in medvede. Slednje malo manj, ker je najdražjo strah, da bi ji medo kaj storil. Ja, seveda. Kaj pa, če je medo gej?
Rada dolgo spiva. Spanje nama da moči in ko spiva veva, da bova vsaj nekaj časa sigurno preživela skupaj.
Rada hodiva na potovanja. Odkrivanje novih dežel, spoznavanje novih ljudi nama obema da novo energijo, ki naju na krilih nese čez skupno življenje.
Rada imava nogomet. Boj, zmaga, poraz, strategije in taktike. Ni ga lepšega.
2. Imava zelo malo skupnega
Res, da imava oba rada dobro kavo, a ognjemet mojih noči jo najraje spije leže na kavču, jaz bi pa rad s kavo v roki sedel na terasi ne glede na vremenske razmere. Ne pomnim, kdaj sva nazadnje skupaj v miru spila dobro skodelico kave.
Oba obožujeva naravo. Moja srnica tako, da jo gleda iz toplega zavetišča, zavita v odejo in objeta z vzglavnikom, jaz bi pa po naravi rad gazil in se z njo pogovarjal iz oči v oči.
Res je, da oba rada dolgo spiva. Vendar bi mucika moja utrujena rada šla spati že ob devetih zvečer, mene pa postelja pred polnočjo ne mika najbolj.
Res je, da oba rada hodiva na potovanja, a ko sva enkrat tam, bi se moja popotnica vsedla pred prvi kafič in popila prvo kavo, pred drugim kafičem drugo kavo … jaz bi pa hodil in hodil in gledal in spraševal in ponovno hodil. In angel moj se boji leteti. Pomeni, da je najin domet Evropa. Do koder pač seže zanesljivi Subaru.
Prav tako drži, da imava oba rada nogomet, a moja navija za Krško, jaz pa moram navijat za Krško, čeprav sem iz Maribora. Ko bi mi dovolila navijati za Železničar, pa mi tudi tega ne.
3. Sklepava kompromise
Podnaslov je zavajajoč. Glede na to, da je to moj zapis, si upam s kančkom pisateljske svobode trditi, da sem jaz ta, ki sklepam veliko kompromisov.
Recimo prej spijeva kavo skupaj na kavču kot na terasi. Če se ozrem naokrog, sem sam na terasi. Trenutno ne pijem kave, ker sem jo že spil, pijem pa jegra. Sam. Ženka je pod odejo v dnevni in gleda svoje najljubše oddaje. Ko bom končal s pisanjem, ne bo kraljica prišla k meni, temveč bom jaz prišel k njej. Ok, tudi zato, ker bom premražen in se bom pustil stisnit in masirat in se ji bom malo smilil pa to …, a vendarle. Lokacijsko bo po njeno.
Ko sva skupaj, naravo velikokrat obožujeva iz “varne” razdalje v zavetju hiše, kot da sva sredi nje in se valjava po zemlji, kuriva ogenj, sekirava veje in se mečujeva s palicami. To običajno počnem sam.
Spat hodiva takrat, ko to reče žena vseh žená. Priznam, da se ji običajno pridružim le zato, ker strašno upam, da se ji bom zasmilil in bo poskrbela zame. Ko se to zgodi, kot pravi moški pri priči zaspim. Takrat mi je vseeno, da je po njeno.
Na potovanja hodiva tako, da imam na zemljevidu narisane kroge okrog najinega doma. Prvi je na razdalji 400 km, drugi na 800 km. Tako vem, ali bova do točke dopusta prespala ali bom moral voziti brez postanka. Letiva ne. Enkrat mi je rekla, da bi rada videla New York. Razumevajoče sem prikimal, ji obljubil, da bova šla z avtom in na spletu pričel z iskanjem najmočnejših uspavalnih tablet, ki se še lahko kupijo v prosti prodaji.
O nogometu ne bom zgubljal besed. Trenutno igrata Krško : Celje. Krško vodi 1:0. Ženka spi na kavču in nima pojma, koliko je rezultat, jaz sem zunaj na terasi in spremljam dogajanje, če me žena slučajno kaj vpraša. Toliko o tem, koliko naju združuje ta šport.
4. Seks
