Plesala sem pod zvezdnatim nebom in se smejala zvezdam, ki so gledale name izpod zimskega neba. V dlan sem ujela snežinke in si jih nesla k obrazu, da so ohladile moja razgreta lica. Pogledala sem proti osvetljenim oknom v najvišjem nadstropju modrega bloka in stekla domov. 

Mami se je vrtela po kuhinji in pripravljala večerjo, urejena in lepa, v copatih s peto in rdečim cofkom. Vprašala me je, če sem lačna in mi že dajala večerjo na mizo. Slekla sem mokra oblačila in sedla za mizo. Oče je bral v dnevni sobi in zraven poslušal poročila. Majhne luči so metale oranžno svetlobo, ki je našemu domu dala posebno noto. Tako prijetno je bilo. Sanjala sem velike sanje v svoji mladi glavi in zajemala velike žlice mamine juhe. “Bolj počasi jej”, mi je rekla in sedla k meni. Pokimala sem in zajela malo manj juhe v žlico. Vrtela sem si glasbo v mislih in plesala pod blokom. Mami je klepetala z menoj in oči je komentiral novice. Objela me je čudovita mirnost, ki sem jo shranila v srcu. Jo potegnila ven vedno, ko mi je bilo težko. 

Težko sem šla v Ljubljano na študij. Težko sem se poslovila od življenja, ki sem ga poznala in stopila proti velikemu mestu. Sence novega doma so me spremljale na poti vsak dan. Vsak dan sem pogrešala svoj dom, svoje Krško. Prvo leto je bilo najtežje. Lovila sem se med predavanji, delom in hrepenenjem po domu. Oči je poskrbel, da sem imela vedno dovolj žetonov za telefon in vsak dan sem stekla v telefonsko govorilnico, da sem poklicala domov. Komaj sem zadrževala solze, ko sem govorila z mami in se prebijala skozi stavke. “Domov, samo domov”, mi je šlo po glavi. Starša sta me bodrila, naj bom pogumna. Pogumna, naj izdržim. Da sem si tako zelo želela postati novinarka. Naj vztrajam. Kimala sem skozi solze. 

Ko je v Ljubljani zapadel prvi sneg, me je zeblo do kosti. Nisem videla zvezdnatega neba in nisem zaplesala s snežinkam. Želela sem samo na toplo. Ko sem vstopila v svoj novi “dom”, v kletno sobo, sem s solzami v očeh začela pripravljati čaj in sama sedla za težko, grdo mizo. Solze so mi kapljale v čaj in nisem mogla nehati jokati. “Domov, samo domov”. 

Minevali so tedni, meseci in leta. Zamenjala sem štiri ljubljanska stanovanja, si postrigla lase in začela delati na televiziji. Dobila sem svoj prvi mobilnik in ga kupila tudi očetu, da smo se lahko vsak dan večkrat slišali. Vsak konec tedna sem odhajala domov. V svoj pravi dom. K mami in očetu. 

Ohranjala sem to svojo najmočnejšo vez v svojem življenju in jo negovala. Mami je imela vedno nekaj za pojest, pa čeprav sem prišla nenapovedano ali pozno zvečer. Vedno je nekaj potegnila iz hladilnika. Čarodejka. Oče je zložil časopis in me vprašal, kako sem, kaj je novega v Ljubljani. 

Ko sem rodila svoji hčerki, sem Krško pripeljala v Ljubljano in moja mami je čuvala obe moji deklici. Kot študentka se je vsak ponedeljek pripeljala k meni z vlakom in z vlakom ob petkih odhajala domov. To je bilo čudovito obdobje. Mami je bila pri meni. Skuhala je kosilo, pospravila, oprala perilo. Poleg vsega pa čuvala moji deklici. Moji združeni svetovi. 

Ljubljana je postala moj nov dom. Rada ga imam. Zdaj že znam hoditi počasi po ulicah in opazovati življenje okoli sebe, ne da bi se ga bala. Zdaj že znam najti svoj umirjeni srčni utrip in čutiti veselje v svojem bivanju. Ko je zadnjič snežilo, sem mlajšo hčerko nagovorila, da greva plesat pod zvezde. Smejala se je s svojim najlepšim smehom in poplesavala kot majhen kužek poleg mene. Park je bil razkošen v svojem sijaju in v odsevu izložbe sem opazovala sebe in svojo hčerko med plesom snežink. “To sem jaz”, sem si rekla, vsa mokra od snega in zadihana, “to sem postala jaz”.

Z domom v srcu stopam v svoj novi dom, kjer me čakajo glasovi mojih ljubih. Pobožam sliko mami in očija, najlepša človeka na svetu sta in jima pihnem poljub. Hitim pogret juho, moji hčerki sta lačni.

 

Kolumna je bila objavljena v reviji Obrazi, januarja 2018.