Pravljičnih sedem let nazaj, teden ali mesec gor ali dol, ko sva z boginjo ugotovila, da sva za skupaj, sva se med drugim odločila, da so štirje že narejeni paglavci v novo nastali familiji dovolj in da ne bova imela novih otrok. Odločitev je bila racionalna. Matematična. Večkrat v teh letih racionalno izzvana in vsakič prav tako racionalno potrjena kot edina prava. 

Medtem, tam nekje zadaj, so se ženina čustva pritajeno hihotala. Tudi moja, a ženina bolj. In vsakič, ko se je pojavila priložnost, so ta čustva brezkompromisno prilezla na plano.

Včeraj naju je obiskala prijateljica. Ni bila sama. Prišla je z dojenčkom, sinom, starim sedem tednov. Približno toliko časa je v naši hiši vladala psihoza. 

“Menkiii, dojenčka bomo dobili!”
Menki je vzdevek, ki sem ga fasal, ko sem prvič oznanil, da ne želim mačk v hiši. Od takrat je Menki sestavni del paketa, s katerim želi najdražja v meni prebuditi očetovska čustva.
“Menki, imela bi mucko, malo, malo mucko” ali pa “Menki, mi vsiiii bi imeli mucko,” ali nazadnje “Menkiii, dojenčka bomo dobili!”
Nehal sem dihati.
“Prijateljica pride na obisk z dojenčkom.”
Spet sem pričel dihati.
“Kdaj pa?”
“Čez sedem tednov.” Vmes je postiljala posteljo, blazinila robove miz in z močom drgnila tla.
“Sedem tednov? Pa kaj sta včeraj seksala?”
“Butl, včeraj je rodila, pa bomo malo počakali z obiskom, pol pa prideee.”

Včeraj je minilo sedem tednov. Zjutraj sem se kot običajno stuširal. Ženka je stala pred tušem in me občudujoče gledala (op.p. glede na to, da mi nihče nič ne more, ker sem jaz pisec, si lahko izmislim karkoli, tudi to, da me je občudujoče gledala).
“A se tuširaš za dojenčka, da mu boš bolj dišal ali za njegovo mamico?”
Ignoriral sem jo.
Ni se dala motiti.
“Bi bilo narobe, če bi jo (prijateljico mamo) zamotil s kakšnim globjim pogovorom, da bi lahko bila jaz več z dojenčkom?”
Še kar sem bil tiho. Draga je nadaljevala.
“Grem prestavit avto, da bosta lažje parkirali.”
“Pa saj ima tri metre placa,” mi je pičila praktično moško žilico.
“Ja, ampak dojenči je veliiiko jedel in ima verjetno že veliiika sočna lička.”
? Velika sočna lička? Pa koga je rodila, hrčka?

“Menki, ne boš hud, če se danes ne bom nič ukvarjala s tabo?”
“Kako to misliš?”
“Bom dojkarja pestovala, pa ga buckala, pa stiskala.”
“Ampak, zvečer ga ne bo več pri nas. Kaj pa takrat?”
“Mamice smo zvečer utrujene, moramo počivat.”
Pričel sem globoko dihati.
“Pa saj ti nisi njegova mama!”
Ignorirala me je.

Sam se z obiskom nisem preveč obremenjeval. Malo sem skidal dovoz do parkinga, za vsak slučaj, ker glih vozi BMWja (poredna opazka, vem), potem sem zelo na široko in v ravni liniji odkidal dostop do hiše, čeprav mi ne bi bilo treba, ker je večina dostopa pod streho. Nato sem odmetal trampolin, da je zasijal v vsej svoji veličini, pa mi tudi ne bi bilo treba, ampak to bo prvo, kar bo obisk videl, ko bo parkiral pred hišo. Za kosilo sem se lotil priprave treh različnih kosov mesa, ker nisem točno vedel, kaj prijateljica rada je, pospravil kuhinjo, oblekel lepo majico, nase navrgel čudovit črn predpasnik, ki sem ga dobil za svoj zadnji rojstni dan in pristavil juho. Tik preden sta prišla, sem zmesaril kuhan krompir, dodal maslo in mleko in tako močno stepal z metlico, da mi je le-ta razpadla v roki. Že druga letos.

Obisk je tekel po pričakovanjih. Moja lepotica je bila ves čas okrog dojkarja in mu šepetala na uho “Nič ne skrbi, bo mami poskrbela zate. Pa biološka mama je tudi tu nekje blizu, če bo treba.”
Vsake toliko ga je obrnila proti meni. “Lej ga, ati. Lahko bi bil, pa ni. Zato je še živ.”

Moj domet do dojenčka je bil bolj kulski. Tak, po moško. Najprej sem mu malo mežikal, seveda brez nekega haska, ker malemu pogled ni nesel čez celo dnevno sobo, pa glede na to, da imam očesni tik, pikec verjetno ni vedel, ali mu mežikam ali sem samo v prvi fazi panike. Zato sem se pomaknil bliže in navzven nezainteresirano božal tiste njegove majhne prstke, mehke, kot bi se dotikal al dente jajčnih vlivancev.

Kosilo smo zmazali za malico. Prijateljica je pohvalila pripravo mesa. Zrasel sem do stropa. Pospravil sem mizo, poskrbel za posodo in še enkrat očistil kuhinjo. Prijateljica me je pohvalila, kako sem priden. Žena je vzela v naročje njenega otroka. Prijateljica me je nehala hvaliti.

Zvečer sva z ljubeznijo padla v posteljo. Stisnila se je k meni, me nežno poljubila in se mi nasmehnila.
“Menkiii …,”
Obrnil sem se na drugo stran.
“Ne nocoj, draga. Ati je utrujen, mora počivat.”