Enkrat v osnovni šoli, mislim, da sem jih imel enajst ali dvanajst, je napočil srečen dan tudi zame. Dobil sem svojega prvega ponija. Bicikl, ne konja. Ne spomnim se barve, niti zakaj sem ga dobil. Pa to zdaj niti ni pomembno. Dobil sem ga in bil je moj, samo moj in z njim sem delal, kar sem hotel. 

Manj kot 24 ur kasneje sva s fotrom segla vsak po svoji bojni sekiri in se spustila v medgeneracijsko bitko. Starejša generacija, torej moj foter, je izhajala iz dejstva, da so tisti, ki so ponija naredili, točno vedeli, kaj počnejo. Zato se je poni prodajal tako, kot se je, z vsem, kar je bilo nanj obešenega.
Moja generacija se s tem nismo strinjali in to stališče z veseljem demonstrirali. Najprej sta bila odmontirana in vržena v najtemnejši kot kleti oba blatnika, sprednji in zadnji. Mokra blatna črta, ki se nam je risala od sredine ritnic čez cel hrbet in do vratu, je bila najbližji približek mustangu z dvema črtama na havbi. Športno, divje in v fantovskih glavah zelo privlačno za dekleta, ki so nas hihitaje opazovala z varne razdalje. Sprednja luč z dinamom je odletela dol, še preden smo prvič pognali pedale. Fotru se je mešalo od skrbi in jeze. Pa ni nič pomagala razlaga, da jebeni dinamo zavira kolo in da če nisi dovolj hiter, nisi privlačen za punce. Tema? Nič se ne vidi? Ja, in kaj potem? 

Poni je bil prav tako pretih. Ne vem, kdo se je spomnil tega, da narezan jogurtov lonček s klukco za perilo pripneš na petreger zadnjega kolesa, a zadeva je palila na polno. Dva jogurtova “lističa”, različno dolga in debela, sta se po zvoku že nevarno približala današnjemu Akrapovič auspuhu. Vsaj po mojem spominu sodeč.

Zvonec je letel dol. Mislim, kera pičkica ima čas zvoniti, da se ti kdo umakne s poti. Prvič, jogurti na zadnji koli so bili dovolj glasni, da so se umikali tudi tisti na vzporedni ulici, četudi nas niso videli, tiste starčke, ki nas pa kljub plastičnem trušču niso slišali, smo pač strašili tako, da smo dirjali tik mimo njih in se jim mimogrede še zadrli v uho. Kakšen cin cin z zvončkom.

Obvezni so bili trakovi, ki smo jih obesili na vsako stran ročke na belanci in so ob divjanju plapolali mimo naših ušes kot zastave v burji. Takrat so bile popularne jakne z resicami na rokavih. Torej so trakovi pasali v čas in prostor.
Pa belanco smo si nagnili čisto naprej, tako da smo bili nagnjeni kot na športnem motorju. In ker smo želeli belanco nagniti čim bolj naprej, so nas začele motiti zajle od zavor. No, in tukaj se je mojemu fotru čist strgalo.

Eni frajerji so imeli zadnjo zavoro na pedale, ki so jih zavrteli nazaj in ko so zavirali, so stali na biciklu in jih je neslo postrani in je noro dobro zgledalo. Ti frajerji so lahko vrgli ročno zavoro dol z belance. Jaz nisem bil med njimi, zato sem lahko iz sistema vrgel samo ene zavore. Ker sem želel biti praktičen, sem se odločil odmontirati zadnje zavore, ker je bila zadnja zajla daljša in bolj moteča. Torej sem lahko zaviral samo s sprednjimi. Takrat še nisem vedel, da sem budala.

Bilo je kasno zvečer. Klapa smo se vsak s svojim ponijem podili po Teznem v Mariboru in se ustavili pred trgovino na Keleminovi, ki je bilo eno naših zbirališč. To je bila tista trgovina, pred katero sem sedel na stopnicah in na munchmallowu prijatelju dokazoval, da se znam poljubljati. Torej, ustavili smo se pred trgovino in se dogovarjali, kam naprej. Padla je ideja, da ga odpičimo do Šercerjeve, pa potem dol do Prekmurske in desno proti šoli. 

Skočili smo vsak na svoj poni. Jaz sem bil tretji v vrsti. Na polno smo stopili na pedale. Frend, ki je bil prvi, se je po nekaj metrih naenkrat sunkovito ustavil, je kao imel še eno idejo in jo je želel deliti z nami. Drugi frend za njim se je prav tako ustavil. Oba sta imela zadnjo zavoro na pedale. Jaz … jaz sem imel samo sprednje zavore. Nove, dobre sprednje zavore. Tako dobre, da sem se ustavil na mestu. Oziroma poni se je ustavil na mestu. Jaz ne. Jaz sem poletel naprej. Na belanco, ki je bila močno nagnjena naprej. In sredi belance je direkt proti meni štrlel 8 centi dolga ročka, s katero se pritrdi belanca.

Fizika je naredila svoje. Belanca oziroma ta ročka na belanci in sedež sta bila namreč na isti višina. V trenutku, ko sem se ustavil na mestu, je moja rit zdrsnila iz sedeža direkt proti belanci. Pred ritjo se običajno, vsaj pri moškem, nahajajo jajca. In ta moja so se pribila direkt na ono ročko od belance. Bolečina se mi je zarezala v možgane in moje celo telo se je zvilo v klopčič in padlo na cesto. Ne spomnim se, koliko časa sem ležeč na asfaltu hlastal za zrakom. Spomnim se samo, da so mi solze tekle same od sebe in da se mi je zdelo, kot bi mi nekdo potisnil meč skozi jajca pa vse gor do grla.

Do doma sem hodil. Počasi in na široko, da se mi modra otekla jajca ne bi drgnila ob bedra. Moji prijatelji so me pospremili, en je peljal mojega ponija, drugi mi je hitel razlagati, da imam srečo, ker je en njegov prijatelj skočil z drevesa direkt na odrezan grm, pa se mu je ošiljena veja zapičila skozi jajca. Mislim, da mi je s to zgodbo želel samo dobro, tako da mu nisem zameril.
Spomnim se stopnic. Živeli smo v tretjem nadstropju. Brez dvigala. Spomnim se, kako sem hodil po tistih stopnicah, kot bi mi kdo zabetoniral noge od pasu navzdol in sem med hojo nihal levo in desno kot utež na stenski uri.

Foter mi ni nič rekel. Pobasal me je v avto – jap, po istih stopnicah sem zdaj moral še dol – in me peljal na urgenco. Operiran sem bil naslednji dan. Dohtarji so mi pojasnili, da mi je jajca zabrisalo v trebuh in da so jih morali potisniti nazaj dol. 

Nekaj let kasneje mi je bila všeč ena punca. Nisem vedel, kako bi se ji bolj intimno približal, dokler mi ni na misel padla čudovita ideja.
“Veš, imel sem hudo prometno nesrečo.”
“Neeeeee…”
“Ja, sem bil operiran.”
“Neeeeee… kje pa?”
“Ne morem pokazat, je kar na nerodnem mestu.”
“Saj ne bom nikomur povedala.”
“Res ne boš?”
“Neeeeee…”
“No, prav. Pridi sem, dol pod stopnice, da naju nihče ne vidi.”