Najlepša žena je stopila predme.
“Poglej me, Kesar,” je zaukazala.
Pogledal sem jo. Navzdol. Jebemti je majhna, ko stoji čisto blizu. Vrat si bom zlomil, če jo bom moral predolgo tako gledati. In glede na to, da me je naslovila s priimkom, se mi obeta dolg pogovor.
“Da ne bi slučajno, Kesar,” je nadaljevala.
“Ne bi kaj, srčece zlato?” Poskušal sem ostati miren. Obenem sem stopil malo nazaj in desno. Tako. Zdaj sem se spet videl v ogledalu, največjem, kar jih imamo v stanovanju. Ni slabo za ta leta, sem si mislil. Ozke kavbojke, spuščene na bok, da se vidi blagovna znamka spodnjih hlač, bos, zgoraj brez. V kombinaciji s polnimi pljuči in z napeto široko hrbtno mišico zgledam petnajst let mlajši. In nevaren za popizdit.

“K Dejanu Zavcu greva na obisk,” se lepotica ni pustila zmesti. “Da me ne bi slučajno spravljal v neroden položaj!”

Da bi jo spravil v neroden položaj? Jaz njo? ljubezen mojega življenja? Nikoli.

“KESAR!” V stanovanju je zadonelo. Ni se za zajebavat s to mojo Mirtovo, ko se tako postavi pred mano.
“Lepotica moja, vse bo v redu, ne bom te osramotil. Tam bom in ne bom črhnil besede.”
“Obljubiš?”
“Obljubim.”

Ni se odmaknila od mene. Zgleda, da svoje obljube nisem potrdil dovolj prepričljivo.

“Ne boš mu omenjal, da si treniral boks?”
Presenetila me je. Zakaj mu ne bi smel tega povedati? To bi naju lahko zbližalo.
“No …,” sem poskusil ugovarjati.
“Nič no,” me je presekala, “prosim ne govori mu tega, verjetno mu vsi to govorijo, ki so trenirali, naveličan je, a se spomniš Zdovca na poroki, ko mu je en pijan tip ob šanku razlagal, kako naj meče na koš?”

Hehe, jap, spomnil sem se Zdovca, prijetnega in prijaznega možakarja, ki je moral požreti neskončno dolgo zgodbo majajočega moškega, ki mu je pred nosom kazal skok šut in kako gre roka počasi naprej, spusti žogo, se pomakne navzdol … Vsem se nam je smilil. Zdovc seveda.

Razumel sem. Žena je imela prav.
“Razumem, srce. Ne bom mu omenjal, da sem kadarkoli treniral karkoli.”

Najdražja je zadovoljno prikimala. In nadaljavala.
“Ne boš mu omenjal, da imaš boksarsko vrečo v garaži?”
“A tudi tega mu ne smem omeniti? Saj si mi jo ti kupila!”

“A ti veš, koliko ljudi ima boksarsko vrečo? Vsi, ki jo imajo in so kadarkoli srečali Dejana Zavca, so mu to omenili! On jih ima ziher več kot ti, zakaj bi ga zanimala tvoja vreča?”

Neka logika je v tem, sem si priznal. In ji obljubil, da ne bom omenjal svoje vreče v garaži.

“Pa da si treniral pri Denisu Porčiču tudi ne omenjaj, ker bo mislil, da se hvališ in boš izpadel patetičen.”

Počasi sem jo imel dovolj.

“A naj bom kar tiho ali kaj? A sem kriv, če se nekaj malega spoznam na boks?”
Ženi je skoraj prekipelo.
“Da mu ne bi SLUČAJNO omeni, da se nekaj malega spoznaš na boks! Ker bo temu sledilo pametovanje, kot si pametoval Nenadu Protegi glede fusbala in ga spraševal, kako je možno, da se Novakovič zmerom sam čez sebe spotakne!”
“Čakaj, čakaj, to sem samo navajal opažanja …”
“Opažanja zadrži zase, ok? Zmenjeno? Se lahko nehaš gledati v ogledalo!?”

Odmaknil sem pogled od svojega mladostnega telesa v ogledalu in se ji zazrl v oči.

“Alenka, obljubim, ne bom omenjal boksa, ne bom omenjal Denisa, ne bom omenjal vreče, ne bom pisnil. Tam bom kot tvoj šofer in stal ti bom ob strani, karkoli boš želela.”
Žena me je objela in me poljubila.
“Hvala, ljubi. Ponosna sem nate.”

Dve uri kasneje sva parkirala pred Dejanovo telovadnico. Stopila sva v prostor in se napotila v prvo nadstropje, v njegovo pisarno. Dejan naju je zagledal, vstal iza mize in se s širokim nasmeškom napotil k nama. Stisk roke je bil močan in samozavesten. Tudi Dejanov je bil ok.

“Bi si ogledala vadbeni prostor?” naju je ogovoril.
Nisem pisnil. Obljubil sem ženi. Zato sem samo prikimal in se nasmehnil. Ne preveč. Ravno dovolj, da sem pokazal, da me zanima.
Stopili smo v telovadnico.
Oči so se mi zarosile. Noge so mi otrpnile. Nehal sem dihati. Najlepša telovadnica, kar sem jih videl! Vreče, ena ob drugi, so visele na desni. In ring. PRAVI RING se je šopiril na koncu prostora! Stopil sem k eni od vreč, ki je zgledala, kot bi imela rdeče baletno krilce na sebi. Pobožal sem vrečo. Oprosti, draga. Ljubim te najbolj na svetu. Ampak ta obljuba, ki sem ti jo dal …
Obrnil sem se k svetovnemu prvaku, stopil predenj, čisto blizu, tako blizu, da sem si skoraj vrat zlomil, ko sem ga pogledal dol …
“Vreča za aperkat …” je bilo vse, kar sem uspel izustiti.
Dejan se je nasmejal in prikimal.
“Vidim, da se spoznaš na boks.”

Vse sem mu razložil. Da sem treniral, da me je treniral sam Denis Porčič, da imam vrečo v garaži, da med vikendom najprej vadim direkte… Nisem se pustil motiti. Tudi takrat ne, ko sem s kotom očesa ujel mojo najdražjo, kako se je od sramu skrila za balerinkasto vrečo.

Če želiš, ti lahko pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo. Vse, kar moraš narediti je, da vpišeš svoje ime in email tukaj.

Kamenko