Še nikoli kot zadnja leta, nisem tako vneto poudarjala, da moramo za svoje zdravje poskrbeti sami. 

Pa ne samo z zdravim načinom življenja, tega vam ne mislim govoriti, to vam govorijo vsi, ki imajo 5 minut časa. Jaz mislim, da je treba za svoje zdravje poskrbeti tako, da gremo na določene preiskave, kot sta ultrazvok trebuha in kolonoskopijo … pa čeprav to pomeni, da te preiskave plačamo sami. Ravno to poudarjam. Spravite si denar na stran, da boste lahko šli na preiskave, ki lahko odkrijejo raka.

O raku seveda govorim. O tem najhujšem, najbolj krutem in najbolj nevarnem zločincu tega časa.

Ultrazvok trebuha za samoplačnike stane 70 eu. To sta dva večja nakupa za štiričlansko družino, če nakupujete v trgovinah nemških lastnikov in en sam nakup v našem najboljšem sosedu. To torej ni toliko, da si tega ne bi mogli privoščiti. Ne gre samo za to, če si lahko privoščimo. Gre za to, da si to moramo privoščiti.

Zakaj samoplačniško in ne po redni poti? Ker gremo lahko na preiskavo, ko začutimo, da bi mogli, ker smo hitro na vrsti, običajno v tednu dni in ker takoj izvemo izvide

Nekaj je dejstvo. Ko nas nekaj začne mučiti, ko imamo strah, da je kaj narobe, je dobro, da gremo hitro na pregled. Da nas ne razžira tesnoba, kaj bi vse lahko bilo.

Ultrazvok trebuha je neboleče in hitro diagnostično sredstvo, ki pokaže spremembe v trebušni votlini. V večini primerov pokaže. Če bi moja mami šla na ultrazvok kadarkoli v zadnjih desetih letih, bi njeno bolezen odkrili pravočasno. Če bi oče moje prijateljice šel na ultrazvok kadarkoli v zadnjih letih, bi mu odkrili bolezen, ki mu je vzela življenje.

Če bi moja prijateljica odšla na ultrazvok, bi ji odkrili tumor na maternici, ko je bil še majhen..

Osebni zdravniki ne pošiljajo na ultrazvok, če za to nimajo posebnega razloga. In pri mnogih boleznih, razloga res ni. Pacienta nič ne boli, nima nobenih drugih znakov. In potem je nenadoma prepozno.

Na kolonoskopijo poziva država s preventivnimi akcijami. No, v bistvu poziva k pregledu blata. Pa še tega ne dajo vsi, ki jim pošljejo lončke domov.

Kolonoskopija pa je tako in tako druga  pesem. Večina bolnikov se je boji. Ali pa se bojijo obojega, bolečin ob preiskavi in morebitnih slabih izvidov.

Mene ni nič bolelo. Ampak res. Nič. Šla sem samoplačniško, dobila navodila za pripravo in šla na preiskavo. Trajala je kratko, bolečin nisem imela. Plačala sem 100 eu. Z veseljem sem plačala 100 eurov.

Na ultrazvok trebuha hodim na dve leti.

Na preiskave sem pošiljala tudi svojega moža, ki do zdaj ni želel iti nikamor. Razlagal mi je, da se počuti dobro, da ga nič ne boli, da se mu zdi, da mu ni potrebno iti.

In sem se po svoje strinjala z njim. Če se ne počuti, da bi šel, naj ne gre. Odrasel človek je.

Vse do leta in pol nazaj, ko so se bolezni začele vrstiti v naši družini in ko smo se na lastne oči prepričali, kako je, ko nekdo “zamudi” z boleznijo, ker ni šel nikoli na ultrazvok in kako je nekdo še pravi čas “ujel” bolezen, ker je šel na ultrazvok. Takrat si je moj mož premislil in mi rekel, da bo šel.

Decembra je tako kot božično darilo dobil ultrazvok trebušne votline. Naročila sem ga na preiskavo, kamor je odšel le tri dni po tem, ko sem klicala za datum. Opravil je z odliko. Povsem zdrav je. Je lahko kaj lepšega?

Ne vem ali je žalostno, da sem mu podarila specialistični pregled ali je to ena najbolj pametnih reči, kar sem jih naredila? Ampak dejstvo je, da nam zdravstvo, sploh osnovno, sploh po novi reformi, ne bo pošiljalo na ultrazvok kar tako, ker se nam bo zdelo, da bi morali iti. Ne bo. Ker nam te preventivne preiskave ne pripadajo.

In zato moramo zanje poskrbeti sami.

A vi veste, kako dolgo so pripravljeni ljudje čakati na preiskave, ki so jih dobili na napotnico? Leta! A ne verjamem, da obenem ne gredo kam na dopust ali pa da si ne kupijo novih zimskih čevljev ali bunde. Nobena preiskava ne gre s cenami v nebo. Še najdražje je slikanje z magnetno resonanco, stane med 200 do 250 eurov, odvisno od tega ali jo opravijo s kontrastom ali brez.

Pa veste kako dolgo se čaka v javnem zdravstvu nanjo? Leta…

Ker se bliža možev rojstni dan, že sluti, da bo moral na kolonoskopijo. To je tista preiskava, ki bi rešila mnogo tistih, ki danes trpijo zaradi raka na debelem črevesju. Tihi ubijalec mu rečejo. Ker bolezen leta dolga poteka brez znakov.

Po štiridesetem letu bi morali razmišljati o njej. Pa ne boli! Res ne boli! Pa čeprav bi bolelo, je vredno iti.

No, za rojstni dan ga peljem na sproščanje, za vikend na morje. Tudi to pomaga pri ohranjanju zdravja. Predvsem psihičnega, ki potem rušilno vpliva na naše zdravje.

Kolonoskopijo si bo privoščil sam. Zdaj vem, da bo šel. Ker vidi, kakšen dobrobit ima lahko od tega. Zdravje! Pa na to preiskavo ni treba na leto dni, ampak na pet ali deset, odvisno od družinskega tveganja.

Če imate koga doma z rakom, potem veste, o čem govorim. Če ste samo slišali o tem, če so vam pripovedovali, potem imate občutek o tem. Če imate sami raka… veste najbolj.

Še to. Pred štirimi leti sem šla prvič na mamografijo, čeprav še nisem v tisti starostni skupini, ki bi morala hoditi. Pa še na ultrazvok dojk, saj je to boljši diagnostični postopek pri mlajših osebah.

In grem spet.

Ker bi rada živela. Ker imam dva otroka. Ker imam moža. Starše. Brata. Prijatelje. Ker imam življenje, ki bi ga rada živela.

Pojdite tudi vi. Lahko si rešite življenje.

 

Kolumna je bila objavljena v reviji Zdravje, marca 2017.