Najljubša in najdražja je na prvi pomladni dan stala pred ogledalom in se premerila od glave do pete.
“Poletje se bliža,” je potiho zašepetala in se obrnila bočno.
“Nekaj bo treba ukreniti,” se je ošvrknila s strani in ogledalu obrnila hrbet.
“Nobene kopalke mi ne bodo prav,” je čez hrbet siknila v ogledalo in se ponovno obrnila na bočno pozicijo.
“In kaj šele modrc …,” je divje zaključila prvo pomladno monodramo in stopila proti meni.
“Kesar, odločila sem se.”
Dobro, sem si mislil. Vsaka odločitev nekam pelje.
“Greva v Šmarješke.”
Jebote.
“Greva na program Slim & Fit.”
Jebote dvakrat.

Stopil sem k ogledalu.
“Ampak, srce, poglej to postavo,” sem ji odvrnil in globoko vdihnil, da so prsi prišle do izraza. Obrnil sem se bočno.
“In te linije in ta rit,” sem nadaljeval in se obrnil s hrbtom k ogledalu. Spet sem globoko vdihnil.
“Pa poglej ta trikotnik,” sem počasi zaključil in se obrnil proti lepotici.

V njenih očeh nisem opazil strinjanja z mojim pogledom na lastno telo. Nadaljeval sem bolj goreče.

“Draga, vsak dan se zbudim in imam pred zajtrkom 96 kil. Ko grem spat, jih imam 97. Vsak dan! Ne bom tega pokvaril s programom, ki me bo vrgel iz dnevne rutine, s katero tako optimalno vzdržujemo svojo figuro in kondicijo!”
“Ne boš srce, ljubim te takšnega, kot si, veš, da ti tega ne bi nikdar naredila.”

Prejšnji teden sva sedela v pisarni nutricistke, ki bo moji ženi od jutri naprej krojila veselje do življenja. Nutricistka je omenjala 800 kalorij, ampak da bo sicer 1.200, pa da ne bo hudega, ker bo ena zelenjavna juhca še padla nekje vmes. Smilila se mi je, žena. Res se mi je. S tako malo kalorijami jaz ne zmorem vstati iz postelje. Ampak, tukaj sem, da jo bom bodril, ji stal ob strani. Dobesedno ob strani. Malo vstran ob strani.

“Za vas, gospod Kesar, sem pa predvidela 1.800 kalorij.”

Predvidela? Gospod Kesar? 1.800 kalorij? Zašumelo mi je v ušesih, za trenutek sem izgubil občutek v prostoru.

“Se opravičujem, ampak jaz sem spremljevalec, nisem ne na Slim, ne na Fit,” sem izstrelil, preden je nutricistka končala svoj stavek.
“Seveda, ampak ne boste gospe pustili, da gre sama čez ta program, zato boste jedli z njo, saj jo podpirate, ane?”
Spravila me je v kot. Grdo.
“Itak, da jo podpiram, cel teden bom v termah z njo, a ni to dovolj? A zdaj naj bom pa še lačen zraven?”
“Ne skrbite, gospod Kesar, ne boste lačni” je mirno nadaljevala, “midva bova imela dnevno 1.800 kalorij, za začetek.”

1.800 kalorij? A me zajebavate? Že ta cmok, ki se mi je naredil v grlu, jih ima dvesto!

Nisem opazil, da sem začel jecljati.
“Ampak, ampak … 1.800, gospa nutricistka … to pokurim do kosila … gospa …”
“Mogoče res, gospod Kesar. Če bo premalo, bomo naslednji dan dodali,” je rekla, počasi vstala in s tem dala vedeti, da je pogovora konec.

Obrnil sem se k ženi po podporo.
V njenih očeh sem videl, da je … jokala od smeha.