Še 7 dni, pa bom mož. Alenkin mož. Mož bodoče Alenke Kesar. Mož AK, ki je mlada 46 let. Torej bom mož AK 46. 

Sem imel nekoč že eno partnerko podobnega imena. AK 47, Kalashnikovo brzostrelko v jugo vojski leta 1998, ko sem jih štel 18. Skrbel sem za njo, zvečer sem jo slekel, jo očedil, namazal s kremo, nazaj oblekel, pobožal in dal spat. Od jutra do večera sva bila nerazdružljiv par. Vedno in povsod sem jo nosil po rokah. Sem pa imel nekaj težav z njeno poslušnostjo. In nisem bil jaz kriv za to, majke mi. Sem ji rekel, zadeni sredino, pa je zadela kozolec na desni. Jebojebog. In me obenem vsekala v ramo, kao bodi moški, naredi mi, da pojem v tvojih rokah, drži me čvrsto, potem me pa stisni nežno! Ja, super, čvrsto in nežno obenem. Pa bodi zdaj pameten. Nisem se najbolje znašel, priznam. Namesto, da bi jo prijel z občutkom, sem jo stisnil na vso moč, želel sem jo ukrotiti, po moško z mišicami. A je le še bolj vsekala nazaj. Eno leto kasneje sva šla narazen. Ne ona ne jaz se nisva dala. Pa mene je desnica že preveč bolela.

28 let kasneje vstopam v zakon z AK 46. Naučila me je, kako stisniti čvrsto in nežno obenem. Zadeva v sredo. In jaz skrbim zanjo. Zvečer jo slečem, očedi se sicer sama, namaže s kremo prav tako, pa nazaj se tudi sama obleče, mislim, kateri moški pa še zna obleči svojo partnerko. Še nisem videl tipa, ki bi svoji bejbi nadel in zapel modrc z eno roko v nekaj sekundah.

Imam pa še veliko dela na enem, zelo posebnem področju. Od prihajajoče sobote naprej je ne bom več klical punca, ampak žena. In to bo zame velika sprememba. Obstaja nekaj za moškega najpomembnejših stavkov in situacj, ki jim moramo zvaditi do avtomatizma. Recimo “Žena, kje je daljinec?” Do zdaj tega nisem spraševal. Poiskal sem ga. Običajno sem ga začel iskati pod ritko moje lepotice in nadaljeval pod njeno majico navzgor. Res, nikoli ga nisem tam našel, a pomembna je pot, so rekli perverzni modreci.

Ali pa “Žena, kje je meso, da ga dam na ogenj?” Do naslednje sobote je to moje delo, pa sklepam, sodeč po socialnih omrežjih, da se ta delovna obveznost po poroki prenese na ženo. Nisem vedel. Tudi “Žena, prinesi mi pivo” bo novost v naši družini. Mogoče zato, ker ne pijem ravno piva, a ker je to eden bolj uporabljenih stavkov poročenih mož, bom sledil večini.

“Žena, kaj je za zajtrk?” bo zamenjal trenutni “Ljubi, pridi k mizi, zajtrk je :)” Tako na sladko sva zdaj, ko sva fant in punca. Potem bo drugače. Potem bom, sodeč po zgodbah na internetu in izkušnjah starejših, moral biti jaz ta, ko bom prvi vprašal. In bom baje moral zmerom nekaj spraševati. Žena, zakaj avto ne vžge? Žena, zakaj je avto v prvi? Žena, zakaj avto ni v prvi?

Baje se spremenijo tudi ljubkovalnice. Nič več lepotica, ljubica, srček, mačkica, bejba. Od naslednje sobote naprej bodo ljubkovalnice ženica, ženička, ženka, ženkica. Da bo vsakič jasno, da je moja žena.

Otrokom in staršem bom končno lahko nehal lagati, da ne seksava. Ker mož pa žena, kolikor sledim vicem in nekaterim kolegom, itak tega ne počnejo več. Kao ni fore. Ker je legalno in vsi mislijo, da to počneš, zato tega ne počneš.

Od prve sobote v juliju bo vse drugače. “Bom poklicala svojega moža!” je stavek, ki iz sebe kriči moč in zverinskost. “Moj mož bo to zrihtal.” je stavek, v katerem se čuti ponos in zagotovitev, da bo vse urejeno.

In nenazadnje, sta dva stavka, ki postavita stvari na svoje mesto. Ker pač tako mora biti. Ker se s tema stavkoma izognemo vsem nevšečnostim in se ohranimo na pravi poti.

“Bom vprašal ženo.” in
“Žena, imaš prav.”

In pod to pade tudi prihodnost tega bloga. Od naslednje sobote naprej bom vsakič vprašal ženo, kaj, kdaj in če sploh naj pišem. Zaupam ji, da se bo odločila v najino dobro. Ker moja žena bo imela vedno prav.
A ne, boginja moja?