“Zdi se mi, da mi vsake toliko srce zadrhti,” mi na začetku tedna zaskrbljeno zaupa najdražja, prime v roke telefon in pokliče osebo, ki ji pri tem lahko najbolje pomaga.

Zjutraj, dva dni kasneje, se moja srnica vrne iz UKC in priskaklja do mene. Vidim pod njenim vratom, da je spredaj in zadaj vsa polepljena z belim medicinskim hansaplastom. Vesela kot ventilček vzklikne: “Glej,” in dvigne majico. 

“Jebemti!” vzkliknem in sunkovito skočim korak nazaj. 

Pred mano stoji teroristka s kupom kablov in obližev čez joške. Iz vsakega obliža pelje en tanek kabel, ki se združi v en širši kabel, podoben tistemu v LEGO Technic s konektorjem na koncu. Na koncu ženinega širokega kabla se nahaja, zataknjena za elastiko spodnjih hlačk, črna plastična škatlica.

“Glej, kaj imam,” še enkrat čivkne ženička veselo, meni pa nič smešno. Vse to kablovje na njej mi zgleda tako, da če najdražja kihne, letiva z bajto vred v zrak.

“Dobila sem Holter, si moram 24 ur meriti aktivnost srca,” reče Terminatorka, stegne roke predse in naredi počep. “Naslednjih 24 ur moram biti ful aktivna,” se nasmehne in naredi predklon, “je zdravnica rekla, da moram obremenjevati srce, zato bom veliko hodila po stopnicah.”

“Čakaj malo,” se končno oglasim, skrit za vrati sobe, “naslednjih 24 ur moraš biti ful aktivna?”
“Da,” nekajkrat zapeljivo pomežikne.
“A tudi zvečer, ne samo čez dan?” se prikažem izza vrat.
“24 ur je rekla zdravnica.”

Nasmešek se mi razleze do ušes, ko stopam proti njej.

“Kaj se pa režiš kot počen paradajz?” jo zanima.
“Nič, srček moj, lepotička moja.”
“Ja, Kesar, tudi seks morava vključiti v teh 24 ur, če se ti to goni po mislih. Čim več aktivnosti, ki povzročijo, da srce tolče kot noro,” hiti razlagati, “tako, da bolje zate, da se danes potrudiš in mi ne delaš sramote, ko bodo zdravniki gledali izvide.”

Stopim k njej in jo nežno objamem. V dobrem in slabem, sva si rekla na poroki. Če mora žena 24 ur garati na polno, sem prvi, ki ji moram pri tem pomagati.

Cel dan, odkar je žena ožičena, sanjarim o jutrišnjem dnevu. Zamišljam si ženo, kako naslednje jutro vsa utrujena in skuštrana pride na UKC in prinese nazaj svoj holter. Zdravnica in polna soba medicinskih sester se zberejo v večji sobi pred računalniškim monitorjem. Zdravnica iz ženinega holterja vzame spominsko kartico in jo vtakne v sobni računalnik. Računalnik začne mleti podatke. 

Trenutek, preden prikaže graf 24-urnega bitja ženinega srca, se na ekranu pojavi opozorilo. “Prosimo, da gor na obstoječi monitor postavite še dodatni monitor, da lahko prikažem graf v celoti.” V sobi završi, osebje se spogleda. Skomignejo z rameni in prinesejo še en monitor. 

Zdaj sta dva monitorja pred njimi, eden na drugem. Računalnik še nekaj zmelje in začne počasi izrisovati graf. Na spodnjem monitorju se po srčnem grafu ‘vidijo’ stopnice gor, pa stopnice dol, nekaj počitka, počepi, stopnice gor, stopnice dol in deset minut hitre hoje (popoldan proti domu). Tik pred večerom srčna aktivnost za debelo uro pade strmo navzdol (draga kuha večerjo in pospravlja stanovanje, očitno jo to pomirja), takoj za tem malce zaniha (tuširanje, umivanje zobk), nato pa se samodejno vklopi zgornji monitor. Aktivnost srca ponori in skoči na vrh drugega monitorja, se za trenutek umiri in nato spet skoči v višave. In spet. In spet.

Iztrgam se iz misli, medtem, ko še zmerom stojiva z drago sredi sobe, objeta in v tišini. Ja, treba se je dokazati, Kesar. A meni je jasno, da uspeh ne leži samo v večerni akciji. Pomembno je tudi, kaj se dogaja pred tem. Če želim s svojo akcijo doseči pravi učinek, jo moram pred tem umiriti. Aktivnost njenega srca moram spraviti na najnižjo možno točko. Moja draga se ne sme z ničemer obremenjevati, jo bom že jaz obremenil, ko bo prišel čas za to.

Načrt je postavljen in izveden do potankosti. Zadnja ura pred spanjem mini v božjem miru. Ob 22:57 se akcija prične, 25 minut kasneje konča, moje srce bije kot noro, stari, to je trajalo dvakratnik Cooperjevega testa. Končno pridem k sebi, z najdražjo se spogledava, si pomežikneva, ugasneva luč in zaspiva.

Naslednje jutro se moja srnica vrne iz UKC in priskaklja do mene. Vidim pod njenim vratom, da ni več polepljena z obliži. Vesela kot ptič, ki se ženi, dvigne majico in reče: “Glej.”
Vidim. Joški. Brez obližev.

Moja najlepša, moja žena skoči k meni in me objame.
Lepo, da je vesela, ampak iskreno mi dol visi za njeno razpoloženje. Mene zanima samo to, kako so v UKC reagirali na triglavski EKG po 22:57 uri.

“Kaj pravijo?” previdno vprašam.
Ženka me pogleda s sijočimi očmi, me nežno poljubi in mi na uho zašepeta: “Pravijo, da mi seks paše. Da zelo blagodejno vpliva name.”

“Čakaj malo! Blagodejno?”
“Ja, srce, še bova seksala. Veliko. Je pokazalo, da mi umiri srčni utrip.”

Share