V četrtek, dan pred odhodom domov iz Lopuda, majhnega otoka ob Dubrovniku, sva z mojo lepo ženo sedela na plaži. Ura je bila nekje deset dopoldan, ko sem iz mirnega zinil, če greva kar domov. Dan prej. Misel je prišla kar sama od sebe. Nekaj sva kalkulirala, bi morala na hitro v sobo po stvari, se spakirati, samo dve uri do trajekta … pa sva se odločila, da bova ostala. Napaka tedna.

Budilka mi je naslednje jutro zvonila ob 05:10. Izvedel sem jutranjo rutino, razen zajtrka. Ob tej uri pač ne moreš dobiti hrane v hotelu, razen v vrečki za s sabo, če si jo dan prej naročil. 

Ob 05:50 sva s potovalkami v roki prepešačila en kiometer do trajekta. Hotel nama ni hotel pomagati in peljati prtljago, ker sva se odločila za javni prevoz, ki je stal 6€ za oba. Drugače bi bilo, če bi šla z njihovim čolnom, a bi naju stalo 90€ za oba. So nama prodali, da ne smejo voziti, ker je kao prepoved. Cela ulica je polna vozil na poti do pristanišča, samo oni ne morejo. 

Ob 06:20 na trajektu spijeva prvi pravi espresso po dveh tednih. Franck. 50 minut kasneje pristaneva v Dubrovniku, plačava 600 kun za parking (11 dni), pet minut porabiva za čiščenje vetrobranskega stekla, ker so polna borovih iglic in ob 07:25 kreneva na pot. Pot, ki bo trajala in trajala.

Že deset minut kasneje navdušeno kažem moji ženki sklop hišic, imenovan Sunčani dvori. Tam sem bil na maturantskem. Spoznal eno Jasno iz Škofje Loke. Pa ko sem se urejal za večerno zabavo v diskaču, sem zgrešil pazduho in sem se s parfumom poškropil v oko. Cel večer sem hodil v sončnih očalah.

Že na prvi bencinski sva se ustavila, kupila dve kavi, pa za ziher še dva klasična sendviča in nekaj vode. Kavi sva kupila v 3 dcl plastičnih lončkih, sendviča sta bila pa tudi kar velika in s šunko in sirom.

Projekt na poti, ki sva ga imela, je bil nakup 20 kg lokalnih marelic. Sva na poti tja videla stojnice s sadjem in upala, da bodo tako zgodaj že odprte. Bile so. Ustavila sva se pri prvem in kupila cel zaboj. Tip je bil toliko presenečen, da nama niti ni pomahal v slovo, je letel na telefon in prosil ženo, če mu prinese nov zaboj, kao “neki turisti kupili sve, šta ču sada.”

Naslednja stojnica, naslednji nakup. Tukaj sem prosil mojo drago, da napiše, kako je bilo, ker sva zgodbo videla čisto drugače.

Alenka torej piše:
“Se ustaviva na drugi stojnici s sadjem ob cesti. Izza stojnice pride mlada, čedna punca, z dolgimi trepalnicami in obleko potegnjeno iz ramen.
Lušna. Zagleda Kamenka, si popravi obleko, da ji pade še malo iz ramen in z nasmehom čez cel obraz vpraša: Šta želite?
Jaz rečem: Kajsije.
Kamenko: Mogu li probati?
Ona: Pa naravno, samo vi probajte. Se mu nasmehne.
Midva poskusiva, je kisla, pravi ona: Kisla vam je? Pa nije još dovoljno zre… mislim, nije još na soncu … mislim, brali su je pri …
Zardi, pogleda Kamenka in reče: Jao, sasvim sam se zbunila.
Kamenko se zasmeje s svojim najbolj očarljivim nasmeškom, meni kar slabo postane od tako očitnega. Ga prodajalka gleda z lepimi velikimi očmi in reče: Pa ne znam, šta mi je danas.

“Ja, šta ti je danas, a!”, pomislim in ne morem verjet, kako ga očarljivo gleda, kar pred menoj.
Iz vljudnosti kupiva nektarine, greva v avto, rečem možu: Je lušna, kaj?
Me bebavo pogleda: Ja, no, je ja…
Ga vprašam: Vidiš, kako si ji bil všeč?
On: Kaaaj, ma ne, kaj si ti domišljaš …

Ajme meni, samo to bom rekla.
(Konec Alenkinega pisanja)

Pod črto sva kupila tri zaboje, pri zadnji stojnici je bila ena lušna punca, je poznala enega duhovnika iz Krškega, se dobijo ta teden, sta se z Alenko poštekali, pa je Alenka zato kupila še liter travarice in limonovca. Toliko sva zapravila, da nama je dala še celo vrečo breskev in sliv za s sabo.

Okrog 11h sva se peljala proti Zadru in na desni ob avtocesti zagledala požar. Veter je razpihoval rjav dim čez avtocesto, kar je pomenilo, da bo v kratkem na tej cesti eno navadno sranje. In res se je zgodilo. Za nama so ta del avtoceste zaprli zaradi požara.

Ob 11:45, nekje 10 km pred izvozom Zadar II se je vse ustavilo. Avtocesto pred nami so zaprli zaradi vetra in dveh prometnih nesreč. Nisva mogla ne naprej, ne nazaj.

V devetih urah sva naredila 35 kilometrov. Okrog 20:30 sva stala v neki vasici pred Obrovcem. Ob cesti je bila trgovina, ki je bila zaprta, ko sva bila 20 metrov od nje. Pol ure kasneje, ko sva se mimo trgovine odpeljala kakšnih 50 metrov, je pritekla lastnica trgovine in jo odprla. So jo šli lokalci, sosedje iskati, da naj odpre trgovino, da so ljudje lačni. Vsuli smo se noter, grabili, kar se je dalo pojesti. Sam sem kupil dva paketa pancete in sir. Moja je kasneje skočila v trgovino in kupila še krekerje, kokakolo, čokolado, … V tem času se seveda nismo nikamor premaknili.

Lulanje

Težka je bila glede lulanja v vsem tem času. Ajde, moški smo še lahko stopili nekam ob ograjo avtoceste, cesti obrnili hrbet in se olajšali. Punce pa, kakorkoli si obrnil, so morale pokazati svojo rit. Ene so najprej počepnile in se potem slekle, lulale in se čepe nazaj oblekle, druge so pač … lulale v avtu. Recimo moja najdražja. 

V nekem trenutku me prime za roko in reče. Lulat moram. Pogledava okrog, povsod ljudje, pač stojijo zunaj na cesti, ker v avtu nimajo kaj početi.
“Grem lulat na zadnji sedež”, reče žena in mi v roke potisne plastična kavna lončka. Vidim, da je v moji še nekaj kave, pa jo spijem do konca. Če je ne bi, bi bila kasneje preveč vodena za moj okus. Draga na zadnjem sedežu potegne navzdol hlače in hlačke ter si nastavi lonček in lula.
“Daj drugega!”, zavpije in mi pod nos pomoli prvega, polnega do roba.
Zamenjava lončka. Če kdo od ljudi na avtocesti pogleda v najin avto, dvignem poln lonček, kao da nazdravim. Žena tudi drugega napolni, na srečo ne zahteva tretjega. Ker ga nimava.
Sede se obleče nazaj, stopi ven in iz lončkov izlije urin. Jo gledam, ko hodi z lončkoma proti robu avtoceste in vidim, da je po hlačah polulana do kolen. Po obeh hlačnicah.
“Jebiga,” reče, “naslednjič bo bolje.”

Dve uri kasneje je ta “naslednjič”. Oddelava rutino, vključujoč zamenjavo lončkov, vse poteka hitreje, draga gre spet iz avta proti robu avtoceste … in spet je zadaj od riti dol vsa mokra.
“Pa ti si se spet polulala, ne morem verjeti!” zarohnim.
“Kako je to možno, če sem imela hlače pri gležnjih?!”
“A si se po bedrih, pa si hlače …”
“Nisem, butl, saj bi čutila!”

Mistika mokrih hlač je trajala še dva premika po 100m, ko sem se obrnil nazaj proti zadnjem sdežu, kjer je draga sedela, medtem, ko je lulala.
Na tistem mestu, naj počiva v miru, je ležala speštana zrela breskev. 

Sam z lulanjem nisem imel večjih težav. Vse je šlo kot podmazano, izračunal sem smer vetra, hitrost vetra, lokacijo ostalih avtomobilov, da jim ne kažem ravno bingla, pa moral sem paziti, da veter ne nese urina na njihov avto. Tako brez težav sem lulal do svojega zadnjega lulanja, nekaj kilometrov pred avtocesto, to je bilo okrog 23h ponoči. 

Zadnje izločanje je žal šlo v popolnoma napačno smer. Izpeljal sem matematiko, kot običajno. Odpel sem zadrgo, ga spravil ven in pričel lulati. Nekje na pol poti, ko sem bil preveč sproščen, je priletelo. Najprej nor sunek vetra v hrbet, ki me je prestavil za dva koraka naprej, takoj za tem pa udarec vetra od spredaj in od spodaj navzgor. Moj lasten curek mi je dvignilo in razpršilo od popka navzgor in čez cel obraz. To se je zgodilo tako hitro, da sem še nekaj sekund lulal in se istočasno tuširal, preden sem dojel, da mi ta kombinacija ni v ponos.
Ves premočen sem se vsedel v avto, prosil za vse robce, ki sva jih imela pri roki, si brisal poscana očala in siknil moji dragi, ki se je ravno pripravljala nekaj reči. “Ne sprašuj!! Nikoli!”

Mokrice

Ob 02:30 sva obupala. Oba izžeta sva se ustavila v Mokricah in si najela sobo. Večino stvari sva pustila kar v avtu, vzela sva mojo torbo, ki je bila manjša. Moji najdražji sem za spanje dal svoje spodnjice in edino čisto majico, ki sem jo še imel.
Objel sem jo, jo poljubil in ji zašepetal: “Trden in miren spanec imej.”
“Hvala”, je zašepetala in utonila v spanec.
Nisem imel srca, da bi ji priznal svojo grešno misel, ko sem ji zaželel miren spanec.
Zjutraj ji bom namreč rekel, da naj mi vrne majico, pa ne bi rad, da je preveč zmečkana.