Pred tedni sem dopolnila 46. let. Nekaj časa sem imela krizo. Ker je to že zelo blizu petdesetim. In jaz se definitivno ne počutim kot nekdo, ki bo imel Abrahama. Meni se zdi, da sem še vedno mlada. Kar je najbolj prav, pravijo vsi okoli mene. Pomembno je, kako se počutiš!

Po svoje seveda. Čeprav po drugi strani veš, da mlad ne boš več. Nikoli.

Pred poroko sem in seveda si želim biti lepa, čudovita nevesta. Prvič sem kritično stopila pred ogledalo januarja in se vpisala na telovadbo. Vztrajala sem dva meseca in prenehala. Drugič sem še bolj kritično stopila pred ogledalo marca in začela z dieto. Vztrajala sem štiri dni in prenehala. V začetku aprila sem začela drugo dieto, ponosno 14 dni štela kalorije in se po dveh tednih nabasala s torto, ki sem jo spekla.

Zdaj sem na dieti številka tri, mislim pa samo na hrano.

Začela sem hoditi na ročno limfno drenažo k čudodelki Slavici, ki ima takšne rezultate, da ostaneš brez besed. Slavica ima božje roke in čudežne moči, pravim. Masira tako, da imam muskelfiber, a učinki so izjemni in navdušeno hodim k njej, dvakrat na teden, pa še pazim na prehrano. 

Ko se tako opazujem, gledam, motrim in prisluškujem, vidim, da mi teh nekaj kilogramov viška v bistvu pristoji. Bolj ženstvena sem, nisem več čisto suhljata in bolna videti v obraz, imam rit in joške in nedvomno sem bolj dobre volje, ker sem sita. Tako razmišljam, ko sem v dobri koži. 

Ko pa pride trenutek, ko pomerjam poročno obleko, ko lezem v ozke kavbojke ali sedim na kakšnem sestanku in gledam le, da dobro držim trebuh noter…. Me vse mine.

Pa sem ta teden prebrala najprej intervju z Barbaro Pešut. Dvakrat sem šla skozi njene besede, ki so šle skozi moje srce in telo. Pa poznam njeno zgodbo, njeno bolezen, njeno pot. Ampak tokrat je bilo drugače. Med drugim je rekla, da ji je težko, ker njene misli najprej sliši asistenka, ki ji pomaga pri pisanju in se tako razgali, še preden besede vidi zapisane. To je nekaj naredilo zame. Prelomilo me je v nečem svetem.

Nekaj dni sem podajala svojim ljubim intervju z Barbaro in spraševala, kako se je dotaknil njih.

Včeraj pa mi je pod roke prišel intervju s Tadejo Polanšek, ki ima prav tako multiplo sklerozo in njena zgodba me je zabolela v naslovnem stavku: Plešem samo še v sanjah.

Obsedela sem pred njeno sliko, mlade, lepe ženske, s hudo, nesramno boleznijo.

V hipu se mi je vse zdelo tako trapasto, bedasto in boleče butasto.

Razkošje je imeti samo nekaj kilogramov preveč in nekaj naloženega celulita.

Pa pinealno cisto v možganih in zoprno obliko endometrioze. Kronične migrene in težave z želodcem. Diskus hernijo in tahikardijo.

Še vedno hodim, tečem, se smejem. Plešem z otroki, bodočim možem in brcam žogo. Nesem polne vreče v 3. nadstropje in dvignem hčerko.

Vse ostalo je traparija. Velika traparija.

Rada bi zamahnila z rokami in naredila svet zdrav, rada bi pozdravila mojo mami, moje prijateljice in vse tiste, za katere vem, da imate hude bolezni. Rada bi imela čudežni dotik in poljubila luno vsakič, ko bi ena od teh zgodb postala zgodba s srečnim koncem. Obrisala zvezdine krake in se igrala s soncem, da mu ne bi zmanjkalo moči.

Za ljudi, ki to potrebujejo.

--------------

Ta del sem izpustila iz originalnega teksta, pa sem se kasneje odločila, da ga dam nazaj. Torej, tu je: 

Včeraj sem imela pomemben sestanek in sem si želela, da bi bila videti kul. Pa bolj vitka, kot sem. In sem si oblekla ozke kavbojke, v katerih lahko samo stojim. V avtu se je začela muka božja, ko več nisem mogla sedeti, si odpenjala pas, gumbe. Ker sem vendarle pametna punca, sem od doma vzela druge kavbojke, ki so mi prav in jih nosim vsak dan in sem jih mislila po sestanku preobleči. Gledala sem jih v vzratnem ogledalu in se v hipu odločila. Zavila sem na prvo bencinsko črpalko, se preoblekla v normalne kavbojke, v katerih imamo prostor moje telo in moj kisik in z enim zamahom vrgla ozke kavbojke v koš. Tega še nikoli nisem storila! A impulz je bil premočan. Floknila sem jih v smeti, se na novo našminkala in šla. Na sestanek sem prišla jaz. 

 

Foto: Marja Bajželj