Iz nekega razloga se ne znajdem najbolje v šolskem sistemu. Mama mi je priča. Ona je edina, ki si je zaradi mene barvala prezgodnje sive lase. Foter si jih ni. Sivi ob robu so mu dodali k šarmu.
Ni se mi še zahvalil.

Osnovna šola je bila, če pogledam nazaj, zadnji balzam za starše. Do četrtega odličen, kasneje dober uspeh. Nekaj sto upravičenih ur zadnjih nekaj let, ker sem igral lutke. Ravnatelj je bil moj mentor. Kadarkoli je stopil v naš razred, so vsi sošolci utihnili. Tudi učiteljica. 

Prijazno nas je pozdravil in se obrnil k meni.
“Prestavili smo datum za premiero Sovice Oke na petek ob 11h,” se mi je nasmehnil in se poslovil. 

Moji starši so žareli od ponosa, ker sva bila z ravnateljem v tako dobrih odnosih.

V srednji šoli sem s šolskim sistemom prišel navzkriž. Od takrat se nisva pobotala. Pa sem na začetku srednje bil prepričan, da bo šlo zlahko in da sva ustvarjena drug za drugega. Učitelj prvega strokovnega predmeta je imel planinski krožek. V svojem prvem srednješolskem let sem prehodil enajst dvatisočakov. Trojka pri njegovem predmetu je bila s krvavimi žulji zaslužena. Imena predmeta se ne spomnim.

Drugi letnik sem fasal štiri popravne. Staršem sem obljubil, da jih bom naredil. Dva v prvem, ostalo v drugem roku. Nisem jih. Veliko let kasneje sem izvedel, da nemščine ne bi naredil, tudi če bi bil to moj materin jezik. 

Moja mama je nekaj dni pred popravnimi potožila sodelavcu. Da se trudim. Garam. Cele dneve sedim pred knjigo. Obupana je bila, ni vedela, kaj naj stori.

Sodelavec je vedel. Dan pred popravci se ga je napil in klical v šolo, da sem doživel prometno nesrečo. Da sem v bolnici. 

Naslednji dan sem se pojavil pred učiteljico nemščine. Živ, zdrav, brez praske. Nisem se rabil veliko truditi.

Fiziko sem oboževal. Logična je. Dvigalo, klanci, vzgoni. Jasno kot beli dan. Prvi test fizike sem rešil z levo roko in test oddal s ponosom v očeh. 

Fasal sem šus. Cvek. Batino. Kol. Stopil sem do učiteljice in jo prosil za pojasnilo, katera naloga ni imela prave rešitve. 

“Vse imajo pravo rešitev, ampak ne vem, kako si prišel do njih. Nikjer ni računov,” mi je vzvišeno odvrnila.
“Vem,” sem ji obupano rekel. “Naloge so bile lahke. En vlak sem, drugi tja, metek gor, ptič dol. Logika, gospa učiteljica, vse sem vam opisal v besedah in na koncu pripisal rezultat.”
“Žal mi je,” je bilo zadnje, kar je izdavila, preden mi je pred nosom zaloputnila vrata svojega kabineta.

Naslednji dan je v šolo priviharil foter. Ko se je moj foter razpizdil, ni bilo zdravo biti blizu.
Spogajala sta se za dvojko.
“Ker je ravno foter prišel v šolo,” mi je vrgla v obraz, ko sva se ponovno srečala v njenem kabinetu.

Z enoletno zamudo sem dokončal srednjo šolo in se po vojski vpisal na faks za elektrotehniko in robotiko. Ne vem, zakaj. Pojma nisem imel. Na srečo sem si priznal, da me zadeva niti malo ni zanimala. Na žalost sem si to priznal šele proti koncu četrtega letnika, ko mi je ostalo še par izpitov in kakšna seminarska. 

A nisem se predal. Vpisal sem se na ekonomijo. Prvega izpita, statistike, nisem zvozil pozitivno. Naslednji dan sem na hodniku srečal profesorico. Da ne razumem, sem ji povedal naravnost. Štiri matematike sem naredil na tehničnem faksu. Ne morem statistike pogrniti.

Nejevoljno me je povabila v svoj kabinet. Iz predala je potegnila šop papirjev in izvlekla moj test. Vse je bilo prečrtano. Prosil sem jo, če mi najprej razloži prvo nalogo.
“Je rezultat pravilen?”
“Da.”
“Kaj sem potem naredil narobe?”
“Nimaš dvojnega ulomka.”
“Saj ga ne rabim, račun je tako enostaven, da sem vse dal takoj v en ulomek.”
“No, vidiš, kako naj jaz potem vem, katera številka paše h kateri in da si to res ti napisal?”

Dala mi je šestico. Zraven je dodala, da sem lahko srečen, ker sem jo srečal na hodniku.

Na fakulteti za management mi je uspelo opraviti nekaj izpitov, preden sem naletel na profesorja, ki je nosil brke. In oboževal Franka Zappo. Vsako uro smo se o tem pogovarjali. Obenem je sovražil korporacije. Po nekem naključju je izvedel, da sem takrat bil direktor marketinga na Microsoftu. Stopil je do mene in mi zabrusil:
“Nikoli vam ne bo uspelo!”

Microsoftu je. Meni na tistem faksu ni.

Tujina. To je bil ključ do dokončanja mojega šolanja. Henley Management College. Poslali so mi teste. Na osnovi rezultatov in izkušenj so odmislili, da nimam faksa in mi omogočili študij Master of Science, Strategic Marketing. Po enem letu potovanj na predavanja v Milano in Madrid sem zaključil. Privoščil sem profesorju, da je vozil Jaguarja. Res sem mu. Ni mi pa bilo do tega, da bi o tem poslušal še eno leto.

Vsem prijateljem, znancem, poslovnim partnerjem in nekajtisoč ostalim diplomirancem “September 2016″ čestitam iz srca.