Pa sem poročen.
Roko s prstanom na srce, nisem se še navadil zakonskega življenja. Me pa moja najdražja zna redno spomniti, da ni več tako, kot je včasih bilo. Ravnokar je recimo stopila k meni in me po vojaško postrojila.
“Kaj je, Kesar, a ne boš lajkal?”
Pa sem hitro odprl Facebook in lajkal fotko, ki jo je dala gor 30 sekund nazaj.
“A zdaj te bom pa morala spominjat na to, da mi lajkaš fotke? Tako se bomo šli po novem, ali kaj?”
Sem ji poskusil razložiti, da je 30 sekund bistveno premalo, da bi reagiral, če bi mi dala recimo vsaj eno uro časa …
“Nimaš več ene ure, Kesar, zdaj si moj mož.”
Ena ura
Prideva zjutraj na plažo, nekje okrog pol desetih je bila ura. Kot običajno so veliko ležalnikov in senčnikov gostje rezervirali z brisačami iz kopalnic hotela Lafodia na otoku Lopud, kjer sva z najdražjo na medenih tednih. Mi je žena z gibom glave pokazala na zasedene ležalnike. A ne, draga moja, sem ji rekel, ne bom vstajal zjutraj in nastavljal brisače v prvo vrsto. To nisem jaz.
“Vse moram sama!”, je siknila ljubezen moja in si v telefonu za naslednji dan zjutraj nastavila zgodnje bujenje.
Nekako nama torej ob prihodu na plažo uspe najti prosta dva ležalnika in senčnik v prvi vrsti. Ustaviva se ob njih in odloživa brisače, ko k nama skorajda prihrumi gospa srednjih let, Angležinja po naglasu. No, mogoče je bila mlajša od naju, ker Breksihti sicer že po defaultu zgledajo bolj zdelano on nas, Balkancev.
“A bi zamenjali pozicijo?”, naju vpraša, vsa razdražena že zgodaj zjutraj. Ji vljudno odgovorim, da sicer lahko, ampak me zanima, kje je težava, da hoče zamenjati.
“Veste, moj ležalnik je tukaj zraven prijateljevih ležalnikov, ampak njihov je ok, moj pa v tem jutranjem času meče senco na lesen podest, ki je zraven, pa ne morem svojega ležalnika premakniti tja, ker tam ljudje hodijo in če bi lahko zamenjali, ker ste vi ob mojih prijateljih in ker vi verjetno ne boste ležali v senci, jaz pa bi.”
Seveda gospa, midva sva paradižnika, sva rada na soncu.
Dogovor je na njeno žalost padel v vodo.
Poravnala sva brisači na ležalnikih, iz torbe vzela, kar je bilo za vzeti iz nje, se prijela za roke in počasi odkorakala v morje. Čisto iz radovednosti sva se ustavila in se uzrla nazaj, da prečekirava, kaj dela najina nova znanka, s katero se nisva želela zmeniti za zamenjavo. In imela sva kaj za videti. Gospa je na noge dvignila vse goste na plaži, če bi lahko kako skombinirali, da bi pa ona imela senco in da bi bila zraven svojih prijateljev. Ko se je že skoraj zgodilo, da bi kakšna kombinacija uspela, je naletela na par ležalnikov, na katerih so bile brisače, lastnikov pa od nikoder. In so se lepo zarotirali nazaj in začeli znova.
Midva sva se medtem skopala, prišla ven iz vode, rešila križanko, prebrala nekaj poglavij v knjigi, šla nazaj v vodo, ko je gospa še kar letala gor in dol in se ustavila, se za nekaj časa zamislila, si v zraku pred sabo risala nove postavitve, čakala lastnike brisač, da so se nabrali in da je lahko znova poskusila zarotirati ležalnike in obenem najti nekoga, ki noče biti v senci. Nekje eno uro kasneje ji je uspelo. Ponosno je stala na svoji poziciji, z rokami v bokih, nekaj časa zadovoljno prikimavala … in odšla iz plaže.
