S počasnimi koraki se mlada gospodična, oblečena v belo majico in modre kratke hlače, sprehodi do sredine plaže. Ustavi se pri zadnjem stebričku na tlakovanem delu plaže, odloži velik črn notebook na prost ležalnik in z električnim podaljškom na kolutu stopi do vtičnice nekaj deset metrov vstran. Vtikač potisne v vtičnico in razvleče kabel do računalnika. V tem času z velikim črnim zvočnikom v roki priraca eden od fantov, ki delajo na plaži. Postavi ga na tla ob računalniku, preveri, če je s kablom vse v redu in odide. Mlada gospodična, animatorka, odkoraka iz plaže in se kmalu vrne z mikrofonom in zanj kablom v roki.

Prižge zvočnik, odpre prenosni računalnik, nekaj časa klika po njem in čez čas se iz zvočnika zasliši disko plesni komad. Na rahlo zmanjša glasnost glasbe in k ustom prisloni mikrofon:

“Dragi gostje, dobrodošli na vodni aerobiki. Vabljeni v vodo, kjer bomo z vadbo pričeli čez nekaj minut.”

To pove v angleščini in hrvaščini, odloži mikrofon in stopi na podest tik ob morju, od koder ima najboljši in malo dvignjen razgled na plažo.

To je rutina, ki se ponavlja vsak dan ob 11:30. Moja najdražja, moja čudovita žena se je dvakrat spravila k vadbi. Priznam, da jo občudujem, kot tudi občudujem vse druge punce in včasih fante, gospe in včasih gospode, ki se kot pridni šolarčki postavijo v ravno vrsto, do popka v vodo, med sabo oddaljeni za dve dolžini rok, da se ne motijo med vadbo. Obenem občudujem tistega, ki je zastavil program vodne aerobike in hitrost vaj, s katerimi animatorka kaže te vaje.

Sama vadba se prične rahlo dolgočasno, a z logičnim vrstnim redom. Razgibavanje glave. Naprej, nazaj, levo, desno. Gospe, ki so v letih in tiste, ki se jim kaže malo podbradka, najraje delajo samo nazaj, nazaj, ker s tem zategnejo kožo na vratu in zgledajo mlajše. Moja ženka na srečo zgleda zaradi silne ljubezni zelo mlada, pa pridno dela tudi levo in desno. Včasih se ji zgodi, da se malo bolj dolgo zadrži na desni, pa sem ugotovil, da tam kdaj stoji en on tip, ko je mlajši od mene, ima lepše negovano brado od mene, daljše lase od mene, skratka zgleda kot en francoski umetnik. A kdo bi zameril zdravi ženski, da pogleda za mlajšim moškim. Jaz svoji ne zamerim. Vem, da vsakič, ko pogleda desno, imam nekaj časa, da tudi jaz pogledam levo k Arabki, ki se sonči tri ležalnike vstran.

Krožno gibanje bokov je nakazovalo naslednji sklop vaj. Saj vem, boki so pod vodo, se ne vidijo, ampak je pa lepo gledati, kako majhni otroci nekaj metrov vstran nastavljajo ladjice pred vrsto telovadk in čakajo, da jih “bočni” valovi prekucnejo. Tisti, ki nočejo, da se ladjica prekucne, se postavijo k bolj suhljatim puncam. 

Najbolj kreativna vaja za vodno aerobiko je tista, ko se z rokami primejo za hrbet in naredijo predklon. To je trenutek, ko moram priznati, da je moj ležalnik točno nasproti mičnih gospodičen in gospa, tako da zelo dobro vidim, katera naredi dober predklon, katera se prime za modrce, ko ga naredi in katera ga noče narediti, ker ji je nerodno. A vse to kaže le na dejstvo, da dame razmišljajo med vadbo. Včeraj je med njimi telovadil en gospod, ki je malo pozabil, da je v vodi, visoko dvignil roke za hrbtom in naredil globok predklon – direkt z glavo v vodo. Sodeč po glasnem kašljanju je pri tej vaji pravilno dihal, a malo manj razmišljal.

Meni najljubši so pa skoki na mestu. Takrat gledam svojo najdražjo. Stoji v morju, ki ji sega do tik pod prsmi. Pa poskoči … ah, kaj bi opisoval. Celotno vajo s poskoki sedim na ležalniku, nagnjen naprej, z odprtimi usti in pridno izvajam prvo vajo vodne aerobike. Gibanje glave gor in dol.