Sobota dopoldan. Cel dan z ženo nimava nobenih obveznosti. Ok, dobil sem 8 kubikov zemlje in jo moram s samokolnico razvoziti po brežinah, splanirati, posejati travo, pograbljati, zvalati, zaliti, ampak vse omenjeno ni obveznost, ker ne rabim tega obvezno narediti danes. Lahko tudi jutri. Ali pa pustim kup zemlje in otrokom prodam, da sem jim naredil smučišče.
Z najdražjo se odločiva, da izkoristiva poročno darilo, ki sva ga dobila od prijateljev Špele in Robija in sicer obisk savnice, kamor ne hodim veliko, ker ne vzdržim ravno dolgo, masažice, kamor ne hodim ravno veliko, ker me boli, ko mi maserke stiskajo meča in bazenček, kamor ne hodim veliko, ker mi ne dovolijo, da noter lulam.

Kakorkoli, najdražja rezervira termin ob 16h v Wellnesu Essense na Bledu. Okrog poldne pojeva doma kosilo in mnogo prezgodaj izsilim odhod na razvajanje. Sem dragi prodal, da je na cesti lahko gužva, v resnici pa nisem mogel gledati kupa zemlje pred sabo, ki se nič ne manjša sam od sebe.

Na Bled prispeva pol ure prehitro. Žena predlaga, da greva na kremšnito v hotel Park. Pravi, da bi kar zdaj pojedla to, kar bo v savni izgubila. Logika je na mestu, zato se strinjam. Sedeva za mizo na terasi hotela in pokličeva natakarico.

“Meni espresso v mali do vrha,” pravim.
“Meni isto,” reče žena, “pa eno kremšnito.”
“Vi boste tudi kremno rezino?” me vpraša natakarica.
“Ne bom, hvala, nisem lačen,” rečem in fašem ubijalski pogled moje najdražje.
“A lačen moraš biti za kremšnito?”
“Ne, pač mi ne paše.”
“Prinesem dve vilici,” vpraša natakarica?

Moja draga se sunkovito obrne k njej in ji skozi zaprte zobe zabrusi “Da ne bi slučajno! Če je noče, je ne bo dobil!”

Reakcija moje najdražje se mi je zdela prečustvena in malce pretirana.
“A lačen moraš biti za kremšnito?!” si je srdito ponavljala potiho in skozi stisnjene zobe. Nisem razumel, kje sem zajebal.

Natakarica prinese kremšnito z dvema vilicama. Žena pograbi obe, vsako v svoje roke in napade sladico. Najprej z eno vilico, nato z drugo. Gledam jo kot poscan pes in čakam samoumevno vprašanje “A boš? Ti dam?”.

Proti koncu kremšnite dvigne pogled in mi pomigne z glavo.
“Kaj je? Bi kremšnito?”
“Pa bi,” priznam.
“No, pa ne boš,” reče in nadaljuje z napadom nanjo.

Proti wellnessu se odpraviva kot pes in mačka. Lačen pes in huda mačka.

Masaža
Leživa eden ob drugem, oba na trebuhu. Zraven ob naju na mizi klečita maserki in nama masirata hrbet. Moja maserka mi z obema rokama pritisne na trtico, ko nekaj poči. Na rahlo, a vseeno. Za trenutek obstane. Ponovno pritisne. Ponovno nekaj poči, kot bi dva oreha med sabo trl. Zdaj obe maserki obstaneta. Počasi se obrnem proti njej, vidim, da je kar malo bleda ratala.

“To ne poka v mojem hrbtu,” ji rečem.

Nekaj časa me gleda, ni prepričana, ali naj mi verjame. Naenkrat vzklikne, si z rokama seže okrog vratu in si iz majice potegne verižico z lesenimi obeski.