“V nedeljo greva v Mursko Soboto,” mirno reče najdražja in gleda naprej TV.
“Soboto?”, sem presenečen, ker tam res nimava kaj dosti za iskati.
“Jap.”
“H komu pa?”
“K Tadeji.”
“Kaki Tadeji?”
“Oni z multiplo sklerozo, ko sem ti njen intervju brala na glas.” (intervju)
“In zdaj greva kar k njej, ali kaj?”
“Jap. Zelo posebna ženska je. Všeč ti bo.”

In sva šla. Tik pred odhodom me moja čudovita žena informira, da bova tam na kosilu, pa da potem gremo nekam na vino in da nam bodo njihovi stari starši dali vrtnine za s sabo. Ker bo ziher dobra domača hrana, me je najdražja prav tako opomnila, naj kosilo ful pohvalim, mogoče dobiva še kaj za s sabo. Pa nekaj praznih lesenih zabojev naj vržem v prtljažnik, za vsak primer, če bo vrtnin ful veliko. Za trenutek zastanem pred njo in se zagledam v njen obraz.
“Zaboje?”
“Ja, pa kar gor napiši paradajz, pa solata … da se pol ne lovimo, v kateri zaboj kaj damo.”
Z mojo ženo se ni za zajebavat, ko pridemo do dobre hrane.

Obisk
Sedimo na terasi pred njihovo hišo, kosilo je bilo izjemno in pohvaljeno. Babi nam vmes postreže s cekinčki, namočenimi v mak in orehe. Pijemo špricer in se skozi pogovor spoznavamo med sabo. Tadeja, ki sedi desno ob meni, razlaga o fizioterapiji, njenem delu v Avstriji in izzivih, ki jih ima zaradi multiple skleroze. Recimo to, da težko hodi, da jo ves čas boli, da včasih kar pade in se ne more pobrati, da pa so njeni šefi prijazni in razumevajoči. Prav tako omeni, da je vodja fizioterapije in da imajo zaposlenih 12 fizioterapevtov. 

Za trenutek mi zastane dih. 12 fizioterapevtov? Njene zadnje besede mi začnejo odmevati v glavi, kri mi požene po žilah, globoko vdihnem, se zravnam na svojem stolu in se obrnem proti njej. Ravnokar sem zavohal priložnost zase.

Štiri mesece nazaj sem namreč šel na prvi trening sezone odbojke na mivki. Po eni uri ogrevanja smo se razdelili v skupine in začeli igrati. V prvi tekmi, nekje na polovici, je na mojo žogo priletel soigralec, mladenič z ogromno energije in nič občutka. Roki je stisnil v eno veliko pest in z vso silo izvedel spodnji odboj. Na mojo nesrečo so se med njegovo dvojno pestjo in žogo znašli moji prsti. Fant me je s takšno silo nabil na kazalec in sredinec, da sem padel na kolena in se komaj pobral nazaj. Danes, štiri mesece kasneje, je moj desni sredinec še zmerom pol manj gibčen in pol bolj debel od levega. Pesti recimo ne morem več stisniti.

Kakorkoli. Sedim na obisku v Murski Soboti, zraven mene sedi fizioterapevtka, jaz pa s poškodovanim prstom. Če bi bila katerakoli druga fizioterapevtka, bi ji pod nos pomolil svoj prst in jo prosil, če lahko pogleda. Ampak Tadeja ima multiplo sklerozo. Ne morem ji reči “Boli me”, ker me v resnici ne boli tako zelo, če se postavim v njeno perspektivo. Ampak, jebem mu, priložnosti pa ne morem kar izpustiti z roke.

Zravnan na svojem stolu se počasi torej obračam proti njej. Svojo desno roko s poškodovanim sredincem neopazno dvignem nad mizo in jo položim bliže njej. Stegnem sredinec, ostale prste pokrčim, mogoče bo opazila defekt. Pogledam, kaj sem ravnokar naredil. Bravo, butl, gostiteljici kažeš sredinca. Res, čestitam, mojster. Skrijem roko nazaj pod mizo in čakam na boljšo priložnost. V tistem za trenutek vsi utihnemo. Eni, ker jejo, drugi, ker pijejo.

“Veš, Tadeja …”
“Ja?” me pogleda s tistimi velikimi očmi.
“Veš, ti si fizioterapevtka,” nadaljujem.
“Ja, res je.”
“Veš, jaz bi te nekaj mogoče rabil,” že skoraj jočem pred njo. Za hip mi postane žal, da se nisem obril in si oblekel kratke hlače, da bi zgledal kot nebogljeno dete, ko pri mami išče varno zavetišče.
Tadeja čaka, kaj bom rekel, jaz pa počasi dvignem desno roko, sramežljivo stegnem sredinca in po tiho zašepetam “Sredinček me bubca.”

Da sem zajebal, sem vedel v trenutku, ko sem to rekel. Tadeji se zasvetijo oči, prime me za prst, ga obrača levo, pa desno, ukaže sinu, da skoči po nek trak, ampak nisem razumel, kaj točno hoče. Spet gleda prst, ukaže možu, da skoči po tanjši trak, mi stisne prst, jaz na robu joka od bolečine, ko mi naenkrat spusti oteklega sredinca in reče “Imam rešitev zate.”

V roke vzame tanek gumijast trak, podoben tistemu, ko smo ga kot mulci uporabljali za frače. Pravi, da gre za neko novo terapijo, Medical Flossing (link), ko ga uporabljajo tudi naši v RIO 2016 (dokaz – link). Trak mi začne ovijati okrog prsta in to tako, da ga ful nategne in nategnjenega ovije. Oči mi obrne od bolečine, tudi zato, ker mi trak puli dlake na prstu, pa molim boga, da se mi prst ne zlomi na pol. Njen mož na drugi strani mize si zadovoljno momlja v brado “Končno je našla drugega, zakaj bi samo mene bolelo.” Tadeja mi tako ovije prst in mi reče, naj stisnem pest. Pa stiskam pest kot pri norcih, ker pač sredinca ne morem kar stisniti, ko je na tesno in naravnost ovit. Pa spet spustim, pa spet stisnem. Tadeja zdaj zamenja tanjši trak za debelejšega. Sredinec bi se pokakal od strahu, če bi imel rit, mene boli za znoret, a Tadeja se samo smehlja. Ponoviva vajo s stiskanjem. Odvije mi prst, zloži trak na mizo, me pogleda in vpraša “Kako je prst? Je kaj bolje?”

Sedim pred njo, gledam svoje prste, predvsem junaka na sredini. A to je to, ali kaj? 5 minut bolečin in zdaj naj bi bilo bolje? Neprepričan v to terapijo pričnem počasi krčiti prste. Vse, kar sem uspel na glas povedati, je bilo “Ma ne me jebat!” Po štirim mesecih prvič na polno stisnem pest.

Foto: SportPhysio