V naši hiši, na vrhu hriba, na koncu ulice poteka srdit boj. Šest družinskih članov se, v duhu modernih časov, s kreativnimi triki in namišljenimi izgovori bori za uporabo “samo dveh” prenosnih računalnikov. Ta boj poteka tudi zdaj, medtem, ko to pišem.

15-letnik, z vsemi priteklinami tipičnega najstnika, potrebuje računalnik najdlje in najbolj pogosto. Zgodba se običajno prične okrog 14. ure, kar je skoraj sredi noči po najstniškem času. Mulac, oblečen v pižamo, počasi drsi po stopnicah navzdol in se ustavi na pol poti, torej na polovici nadstropja. Od tam je najboljši razgled na dnevno sobo, pa še za osem stopnic energije prihrani, če slučajno ne gre po njegovem. Skenira torej prostor in pogled se mu zmerom ustavi na mojem računalniku.
“Ga rabiš?” me vpraša.
“Ne zdaj, čez nekaj ur.”
Spusti se po stopnicah, vzame računalnik in počasi izgine nazaj gor v svojo sobo.

Ne vem, kaj točno počne v sobi. Dan našega najstnika je zame nepopisan list papirja, za razliko od 16-letne najstnice. Pri njej je vse jasno, kaj počne. V dnevni bere knjigo, v kopalnici nabija musko in zraven poje, na terasi rešuje križanke, dvema smrkljama (7 in 8) meče žogo, ker se igrajo, da sta mali dve psa in z visečim jezikom iz ust tečeta za žogo in jo vrneta najstnici. Če najstnica potrebuje nekaj več časa zase, zaluča žogo po brežini navzdol v visoko travo. Torej pri njej je vsem jasno, kaj počne in kdaj. O najstniku vemo pa samo to, da je v sobi, da ima gor slušalke in da je na računalniku. Istočasno, kot je na telefonu. Istočasno, kot je na DSu. Spomnim se, da sem enkrat popizdil, prihrumel v njegovo sobo in se zadrl:
“Zgini mi na svež zrak!”
Mulac me je pogledal, dal dol slušalke, vstal iz postelje, stopil do okna, ga odprl na stežaj, se vlegel nazaj k računalniku in mirno rekel “Svež zrak”.

Eno uro nazaj sem torej ponovno potreboval računalnik. Želel sem napisati to, kar zdaj pišem. Najstniku sem, ker se mi ni dalo hoditi po stopnicah navzgor in zgubljati energijo za brezveze, ležeč na ležalniku poslal sms: Čez 20 minut mi prinesi računalnik. Najstnik je, da prav tako ne bi zgubljal preveč energije, odgovoril samo s “k”, kar je kratica za “ok”. Vsaka črka šteje.
In res prinese računalnik, kot sva dogovorjena. Poda mi ga v roke, medtem, ko ležim na ležalniku. Zahvalim se mu. V redu je, pravi, si vzame drugi ležalnik in ga postavi zraven mojega.
“Kaj počneš?”, ga vprašam.
“Nič, bom tukaj počakal, da boš končal s tem, kar boš delal.”
“Blog bom napisal.”
“K.”

Mulac se vsede zraven mene in mi gleda v ekran.
“Nič še nisi napisal,” pravi minuto kasneje.
“Ne morem, nerviraš me, ko si zraven. Rabim mir.”

Nekaj kasneje.
“Še zmerom nič. O čem boš pa pisal?”
“O tem, kako me nadleguješ, da čimprej dobiš računalnik nazaj,” mu zasikam.
“Super, bom zraven bral. Pa lahko bi že začel pisati.”

Par minut se ne zgodi nič. Jaz ne pišem, on ne govori. Naenkrat se počasi nagne proti meni, stegne roko do tipkovnice in stisne črko “s”.
“Na,” reče, “tu imaš prvo črko, da boš vsaj začel.”
Zbrišem črko.
“In zdaj spet nimaš nič,” mi mirno razloži trenutno stanje in začne brskati po telefonu. 

Prav ima me, da bi ga prosil, če se lahko greva igrati, da je on pes, jaz mu pa mečem žogo.