Ko ima hudič mlade, jih ima dva tedna zapored. Virus “grem na zabavo” se v naši družini širi hitreje kot trebušna gripa. Še rezultat je isti. Fašejo ga vsi razen mene.

Sreda popoldan. Z mojo lepotico leživa na kavču.

“Danes zvečer gremo ven s prijateljicami,” reče.

Težko skrijem nasmeh. “Ok,” odvrnem in potiho, počasi, globoko zajamem zrak. 

Komaj verjamem.
Kmalu bom svoboden.
Kralj stanovanja.
Lastnik svojega časa.

“Te pokličem, ko zaključimo, prideš po mene, da ne hodim sama peš,” mi navrže moja najdražja, ko odklepa vhodna vrata.
“Seveda, draga, brez skrbi.” 

Nestrpen sem. Druge žene hitreje odklepajo vrata.

Koraki izginejo iz stopnišča. Zaklenem vrata. V stanovanju je blažena tišina. Dvignem roke, stisnjene v pest. Svoboda.

“Kaj imaš za jest?” priletijo otroci iz sobe.

Ok. Nisem čisto sam. Naredim jim večerjo. A kmalu gredo spati. Najkasneje, ko se začne prvi reklamni blok pri Survivorju. Takrat bom sam. Svoboden. Kralj in kraljica obenem.

Otroci končno spijo.
Sam sem. Svoboden. Lahko počnem, kar me je volja. Vse, kar sem si kadarkoli želel početi, pa nisem bil sam, da bi to počel.

Razmišljam, kaj bi počel. Lahko bi gledal porniče.

Ne bom gledal porničev. Ne rabim jih. Sem zadovoljno pornočen.

Pogledam na telefon. Ni sporočil, nihče ne kliče. Žena se ima očitno dobro. Tudi jaz, tudi jaz.

Vržem se na kavč. Preletim kanale na TV. Nič pametnega. Na srečo lahko počnem, kar mi srce zaželi. Nihče mi ne more ukazovati. Svoboden moški sem.

Vstanem. Hodim po dnevni. Hodim počasi in z dvignjeno glavo. Delam kroge okrog jedilne mize. Ker lahko.

Kmalu me bo poklicala, da me potrebuje ob sebi. Pridi pome, bo rekla. Pogrešam te, bo rekla. Pospremi me domov, strah me je, bo rekla.

Konec Survivorja. Izbiram, kaj bom oblekel, ko me pokliče, naj pridem po njo. Tam bodo njene prijateljice. Lahko bi dal nase belo srajco. Zgoraj dva odpeta gumba, da se vidi moškost.

Ne pokliče. Za trenutek me obda groza. Kaj, če se ima ful dobro brez mene? Hitro se pomirim. Ni mogoče, da se ima dobro brez mene.

Oblečen, pred ogledalom. Vadim nasmeh, ko bom stopil v kafič in me bodo dekleta zagledala. Igram, da sem vesel, ker se imajo dobro. Globoko v sebi upam, da jim je totalno dolgčas. Če jim je … zakaj ne pokliče?

Blizu polnoči prileti sms.

“Pridem sama.”

Šok. 

Noče, da pridem po njo. Noče, da me vidijo njene prijateljice. Globoko sem prizadet.

Ziher je spoznala drugega. Natakarja? Nemogoče. Tam ni dobrih natakarjev. 

Kaj, če niso same in je zabava ena sama farsa?

Mogoče grem tja in jih presenetim.

Prileti nov sms.

“Pojdi pod tuš.”

Ohoho, zdaj mi je jasno. Noče me obremenjevati s tem, da bi hodil po njo. Noro me pogreša in skrbi zame. Naj grem pod tuš, je napisala. To pomeni samo eno. Dobro, da nisem gledal porničev.

“Stuširan :)”
“Pogrej posteljo :)”
“Vse zate ;)”

Ležim v postelji. Vhodna vrata se odklenejo. Žena je doma.

Odejo odgrnem ravno toliko, da kao nehote pokažem svoje nago, močno stegno.

Slišim tuš v kopalnici. Hehe.

Počasi pridrsa do postelje. Ugasne luč, se vleže k meni.

“Hvala, ker si pogrel posteljo zame,” zašepeta. “Lahko noč, dragi.”
“Lahko noč? Zakaj si me pa poslala, da se stuširam?”
“Da ne rogoviliš sredi noči.”

Mar bi gledal porniče.