Peljala sva se domov. Večer je legel na vasico, polno hišk z rdečimi in belimi utripajočimi lučkami, ki so nama risale čudovito pravljico na poti k najini hiški.
Držala sva se za roke. Poslušala sva radio in vsak zase zraven potiho pela. Čudovit večer je za nama in čudovita noč pred nama. Ko bi trajalo.
“Kesar, če me kdaj prevaraš, si mrtev,” je iz jasnega neba, iz mirnega miru, nepričakovano kot srčna kap udarila žena.
Skoraj bi izpustil volan iz rok.
“Od kod je pa zdaj to priletelo?”
“Dobro ti veš, zdaj, ko te dve noči ne bo, ko boš prvič sam brez mene, pa bodo lepe mlade punce okrog tebe …”
“A, daj no, kaj te je pa zdaj prešinilo?”
“Kesar, če se katere dotakneš, si mrtev, samo toliko, da veš!”
Nekaj mi je govorilo, da ne smem igrati njene igre. Ubrati moram svoje strune, svojo melodijo, svoj scenarij. Udariti moram nazaj.
“Kdo pa pravi, da bom odsoten samo dve noči?”
Oči so ji izstopile iz jamic.
“Kako to misliš, da se ti ne bo že zdaj kaj na kredit zgodilo!?”
“Ja, ne vem, kakšen let bom imel, če bo prepozen, bom odpotoval dan prej, saj veš.”
“A tri noči brez mene? Hudič zajetni, a potem jih boš pa veliko dol dal, ali kaj?”
Potegnil sem jo v svojo igro.
“A ni bolje, če dam dol več različnih, kot pa eno večkrat?”
Hodil sem po tanki meji, vem, ampak iz tega se izvlečem ven samo, če dogodek obrnem v zajebancijo.
“A bi ti rad bil večkrat mrtev?”
“Pa saj me ne moreš večkrat ubiti,” sem se začel šaliti na račun njene prazne grožnje.
“Lahko ti ga pa prej odrežem, preden te ubijem, Kesar! Ne igraj se z mano!”
Ni mi bilo dovolj.
“Kaj pa, če je kak dober razlog za to?”
“DOBER RAZLOG? Kaj bi pa bil dober razlog, mrtvak!”
“Glej,” začnem in upam, da mi ne zmanjka rdeče niti, “jaz sem dober človek. Rad pomagam soljudem. Kaj, če spoznam žensko, ki je nesrečna. Ki se ji še nikoli niso zgodile lepe stvari. Še nikoli se ni zaljubila, še nikoli ni doživela res hudega seksa. Kaj, če me prosi, da ji pokažem, kaj je dober seks? Kaj, če ob tem potoči solzo? A naj ji ne pomagam?”
Za trenutek se je zamislila. Počasi je vzdihnila, mi pobožala roko, ki je visela na menjalniku, se nagnila k meni, da so se ji ustnice dotaknile mojega ušesa in mrtvo hladno rekla:
“Me veseli, da rad opravljaš dobra dela, Kesar.”
“A res,” so se mi zasvetile oči.
“Res. A kljub temu si mrtev, če se uboge revice dotakneš.”
Domov sva prispela v tišini.
Žena ve, da me druge ne zanimajo. Ve, da bi rad še kakšno leto živel. Kredit moram odplačati. Pa večjo kuhinjo načrtujem. Ne bom zaradi dobrih del dovolil, da se mi načrti sfižijo.
= = = = = = = = = = = = = =
Drage bralke, dragi bralci.
To je zadnja zgodba v letu 2016. Štirideseta zgodba letos. Ni slabo za enega Bosanca iz Maribora, ki živi na Rakitni in je poročen z žensko z največjim in najčistejšim srcem na svetu.
Rad bi se zahvalil vsem vam, ki mojo zgodbo čakate vsako nedeljo. V ponedeljek zjutraj, ko se zbudim, vas naštejem najmanj tri tisoč. Nekaj dni kasneje se vas nabere tudi tja do 30 tisoč. Ni slabo za Bosanca, ki piše v slovenščini. Recimo.
Z Alenko vama želiva čudovite praznike in veliko strasti, zdravja in sreče v 2017.
Zaljubljenca
P.S.S.
Draga Alenka, hvala, ker mi dovoliš, da pišem o najinih prigodah, si kdaj kaj izmislim, kdaj kaj obrnem tako, da je bolje zame. Ti si odrasla, postavljena ženska. Jaz sem samo moški.
Ljubim te. Ostani moja.
