Dve leti in eno poroko kasneje je čas, da razkrijem, kako sem mojo najdražjo zaprosil v luksuznem v hotelu Ritz Carlton na Dunaju.

Vse se je pričelo dva meseca prej. V londonski podružnici Tiffany sem preko spleta naročil zaročni prstan. Moj primer je prevzelo simpatično dekle. Razumela je želje, nekajkrat sva se slišala po telefonu, časa sva imela več kot dovolj.

Dva tedna kasneje o prstanu ne duha ne sluha. Dekle iz Tiffanyja me je pomirilo.
“Gospod, jaz skrbim za vas. Vse je pod kontrolo.”

Razumem. Vse je pod kontrolo. Prepustil sem se izkušenim prodajalcem in svetovalcem. Vsake toliko sem vseeno poslal email. Kako kaj, me je zanimalo.
“Gospod, vse je tako, kot mora biti. Jaz skrbim za vas. Nič skrbeti.”

Teden pred odhodom na Dunaj, kjer naj bi jo zaprosil, nihče v Tiffanyju v Londonu ni vedel, kje je moj prstan. Spletno stran Booking.com, kjer sem rezerviral hotel, sem imel odprto 24 ur na dan. Z miško na gumbu “ODPOVEJ REZERVACIJO”.

Pet dni pred odhodom me je klicala svetovalka.
“Gospod, rešili smo zadevo, zdaj ste varno v mojih rokah. Nič skrbeti.”

Nisem skrbel. Zaprl sem vsa vrata in vsa okna hiše. Stopil sem na sredo dnevne sobe in iz sebe izpustil najglasnejši in najbolj divji živalski krik, kar sem jih zmogel. 

Trenutek kasneje sem v London poslal celotni itinerarij potovanja na Dunaj in jim dal svobodno izbiro, da me lahko prestrežejo kjerkoli na poti med Ljubljano in hotelom, do vhoda v sobo, ter mi na skrivaj izročijo prstan. Kupil sem jim torej štiri dodatne ure. 

Dan pred odhodom je moj primer prevzel nekdo drug. Skrbnica je namreč šla na zaslužen dopust.

Zamudil sem rok za odpoved rezervacije hotela. Najdražja je bila vesela, da jo peljem na Dunaj, sem ji rekel, da rabim odklop, da imam vsega poln kufer. Res sem imel.

Na dan odhoda sem se sprijaznil. Nič ne bo z zaroko. Najprej sem iskreno jebal mater vsem zaposlenim v vseh podružnicah sveta omenjene firme, nato se pomiril, si v firmi v nahrbtnik vrgel računalnik, poklical najdražjo, da čez pol ure pridem po njo, se poslovil od sodelavcev …

“Kamenko, nekaj je ravnokar prišlo zate.” je rekel sodelavec in pokazal na majhno škatlico.

Ponovno sem jim vsem jebal mater. Preventivno. Pograbil sem škatlico, jo previdno spravil v nahrbtnik in odpravila sva se na Dunaj.

Sobo sem rezerviral v najvišjem nadstropju hotela. Penthouse, kot se šika za takšno priložnosti. Vse mi je bilo jasno, kaj moram narediti. Stopila bova noter. Prijel jo bom za roko, jo obrnil k sebi, pokleknil, dal pred sebe odprto škatlico in rekel: 

Alenka, moj svet si obrnila na glavo … in tako naprej. Besede, ki jih bom povedal, sem poznal na pamet. Povedal sem jih nekaj sto krat, torej vsak dan večkrat. Razen v zadnjem tednu. Takrat sem pošiljal v grde kraje tisto, ki je imela vse pod kontrolo.

Do sobe naju je peljal postrešček.
Odprl je vrata.
Najdražja je začela kričati na vse glas:
“Gleeeej, Nespresso mašino imajo, pa koliko čajev, pa kako veliiiika soba, pa šampanjec …!”

Zvrtelo se mi je od vsega. Cena prstana, cena hotela, cena večerje, ki še pride. Odgovoril sem na edini možen način.
“Da ne bi slučajno šampanjca odprla, ker bom bankrotiral!”
“Pa saj je zastonj, če so ga dali na mizo!”

Ubil bi jo lahko s pogledom.

Glavna skrb, ki sem jo imel tisti trenutek, je bila logistika. Oba sva stala v sobi, ni teorije, da bi na eleganten način prišel do prstana. Na srečo mi je sama priskočila na pomoč.

“Lulat moram, ziher je huda kopalnica.”

Pojdi srce in kriči v kopalnici, kolikor te je volja.

Draga je za sabo zaprla vrata kopalnice. Slišal sem jo kričati. Hitro sem segel v nahrbtnil in dal prstan pod vzglavnik. Zdaj sem samo še moral počakati, da pride in romantika se bo lahko pričela, hehe.

V kopalnici je bilo naenkrat nenavadno tiho. Je padla v nezavest? Če je, imam še nekaj časa, da si uredim frizuro.

“Kamenko?” sem jo končno zaslišal klicati.
“Reci, srce.”
“Ni metlice,” je zvenela zaskrbljeno.
“Kakšne metlice?”
“Metlice nimajo za kakce brisati.”

AAA????

Globoko sem vdihnil. Če kaj, sem zdaj moral ohraniti mirno kri.

“Alenka, v takšnih hotelih ni metlice.”

Pogovor je še kar potekal skozi zaprta vrata kopalnice.

“Ampak kaj, če bo kdo od naju moral kakati, kako bova počistila?”
“Srce, drugi bodo počistili za nama,” sem nadaljeval mirno.
“KAAAAAJ? NI TEORIJE! Nihče ne bo čisti mojih kakcev za mano!”

Stal sem sredi najdražje in najlepše hotelske sobe na Dunaju, gledal vzglavnik, pod katerim je bil skrit drag zaročni prstan. Nisem si predstavljal, da bom v trenutku zaroke z drago razglabljal o dreku!

“Ampak, srce, tak hotel je, pozabi, prosim,” sem postajal rahlo nestrpen.
“Ni teorije, bom že našla način, da obrišem sledove svojega kakca,” je ostro odvrnila.
“Pa kaj te briga, če drugi brišejo tvoj drek, jebemtiboga, pridi ven že enkrat!”
“To si ti misliš, da te ne briga, potem pa greš na zajtrk, pa te vsi zaposleni gledajo, ker vejo, da si kakal in kako je bila školjka vsrana!”

Jebem ji boga, a z njo se bom poročil? Kaj mi bo dala za poročno darilo? Metlico za drek?

“Pa daj, pridi ven, se bova potem pogovarjala o tem,” sem poskusil še zadnjič, preden bi mi pisker dvignilo.

Vrata kopalnice so se končno odprla.

“Grem se sezut,” mi je navrgla.
Ja pa kaj še? Kak fitnes pa frizer, mogoče?

“Daj ustavi se, pa se vsedi na posteljo, prosim.”

Začudeno me je pogledala in se vsedla na posteljo.
Pokleknil sem pred njo.
Na obrazu sem videl, da je ugotovila, kaj bo sledilo.

Z roko sem segel pod vzglavnik. Odprl sem škatlico in pred nama se je zasvetil najlepši prstan najinega življenja.

Solze so ji začele teči po licih.

“Alenka, …” sem začel.

Sedela je tam, me gledala in čakala.
Iz sebe nisem spravil ničesar.
Pozabil sem vse, kar bi moral povedati! Jebem ti metlico in ves drek tega sveta!