Zgodi se čez noč. Še včeraj sem jih, drekaste do vratu, z eno roko držal nad tušem in z drugo spiral, kar se je s curkom sprati dalo. Danes jih ob enih zjutraj čakam v avtu, parkiranem ob cesti.

“V petek ob osmih zvečer grem ven, after krst v Tivoliju” navidezno nezainteresiran izdavi najstnik.
“Jaz tudi, Poljanfest,” polna pričakovanj doda najstnica.
“Aja?”

Več ne znam spraviti iz sebe. Celo telo kriči “Nikamor ne smeta, halo, še včeraj sta visela nad tušem …”, pa ne smem. Lahko edino poskrbim, da imam vse pod kontrolo.

Mulc obljubi, da ob vsakem premiku pošlje sms. Ok, kontrola je vzpostavljena.
Najstnica ne obljubi ničesar. Fuck.

Ok. Ni frke. Moški, kot sem, prenesem spremembe in ne paničarim. Zakaj bi. Najstnika sta odgovorna. Sta rekla. Verjamem jima na besedo. Druga mi ne preostane.

“Saj prideš po naju, ane,” vprašata, ne da bi dvomila v moj odgovor.
“Kdaj pa?”
“Zate, stari, uber pozno.”

Ok, zdaj vsaj vem, kako je Uber dobil svoje ime in zakaj dela to, kar dela. Seveda bom šel po njiju, smrkava potentneža, čeprav čutim, da dvomita v mojo nočno kondicijo. Ko sem jaz bil njunih let … he-hej!

Najstnika odrineta v svet. Naredim si kavo in preverim mobilni telefon. Kava je premalo močna. Si zapomnim za naslednjič. Glasnost na mobilnem telefonu je na največ. V app storu pobrskam po aplikaciji, ki glasnost poveča na vsaj dvojno. In po možnosti prenese pisk na vse mobilne telefone v hiši. Nič pametnega ne najdem. Druga kava je močnejša.

Telefon priklopim na elektriko. Ekran pobere največ baterije. Moj ekran sveti ves čas. Prosim ženo, če mi pošlje sms. Da preverim, če sms dela. Ko zapiska, po telefonu skoraj polijem svojo tretjo kavo. Sms dela.

Pol ure po odhodu najstnikov pošljem mulcu sms. 

“Si prispel?”
“10 min nazaj”

(In zakaj se mi nisi javil, mater ti?)

“Vse v redu?”
“k”

Najstnice ne upam motiti. Koncert je. Verjetno ne bi slišala zvonenja.

Četrta kava je s smetano. Da razbijem monotonost. Večkrat preberem zadnji najstnikov sms. 

“k”

Dobro zveni. Pozitivno in zadovoljno. Fant se dobro počuti.

Najstnica se ne oglasi na telefon. Jebemjimater.

Kave videti ne morem. Zmešam si mohito. S polovično porcijo belega ruma. Nimam sveže mete. Beda.

Obujem se. Za ziher, če kdo od njiju pokliče in si želi čimprej domov. Ura je devet zvečer.

Naredim si še en mohito. Prav tako s polovičko ruma. Ker sem odgovoren starš. Jesti ne morem. Nekaj me črviči v trebuhu. Ziher zaradi kranjske klobase, ki sem jo zmazal za večerjo. Skupaj z gorčico, kislo smetano, pečeno papriko, šnito sira, kečapom in kosom kruha.

Najlepša žena me prosi, če ne hodim obut po dnevni. Ne, tudi s čevlji na kavč ne. 

Škoda, ker ne kadim.

Ob pol desetih vzamem v roke knjigo in krenem proti vhodnim vratom.

“Kam greš?” vpraša ženka.
“Grem tja, bom čakal v avtu,” siknem.
“Kje boš čakal, če sta vsak na svojem žuru?”

Imam čas, da bi si opral zobe. Pa si jih ne, ker imam električno ščetko. Je preglasna, pa ne bi slišal zvonenja.

Ob 22:30 kliče mulac. Naj pridem ponj. Preden zaključiva pogovor, sem tri nadstropja nižje in v diru proti avtu. 

Najdem ga zunaj pred stavbo.

“Zakaj nisi noter?”
“Pozabil sem vstopnico.”
“Jao, si bil presenečen, ko so vsi šli noter, ti pa nisi našel vstopnice?”
“Ne. Ko sem zaprl vrata stanovanja, sem vedel, da sem jo pozabil vzeti s sabo.”

Ne sprašujem.

Ob enajstih zvečer mi kava ponovno zadiši. O najstnici ne duha ne sluha. Naredim dva trebušnjaka in eno skleco. Da si poženem kri po telesu. Pravi moški sem. 100 kil težek, športnik in zdravojedec. Nimam težav z bedenjem. 

Tretji mohito je sploh brez ruma. Žena pravi, da se temu reče mineralna voda z limeto. Ostro in glasno nasprotujem. To mi ponovno požene kri po telesu.

Ob pol enih kliče izgubljena duša. Pa če lahko še prijateljico peljem domov. Seveda.

A avtu smrdi po alkoholu. Drugi so pili, rečeta.

Kombinacija mineralne in kranjske naredi svoje. V avtu zasmrdi po klobasi. Drugi so jedli, rečem.