Celoletni projekt štiridnevnega potovanja je dočakal svoj vrhunec. Z mulcem, najstnikom težkega kalibra, sva ga načrtovala in izpeljala do popolnosti. No, skoraj do popolnost. Avjonske karte do Berlina ni bilo težko rezervirati pol leta vnaprej in enoletno čakanje na vstopnice finala League of Legends tudi ni ravno nek znanstveni podvig. Malo me je zjebala izvedba na mikro nivoju, oziroma, če parafraziram, online prodajo vstopnic sem zamudil 10 minut in zato me je karta dva meseca kasneje na črnem trgu stala 6 kratnik uradne. A ljubezen do lastne krvi nima meja, zato se nisem preveč ukvarjal z dodatnim stroškom. Vpisal sem ga v beležko z naslovom ‘Sin vrne, ko se zaposli’ in pozabil na to nevšečnost. Torej, kot rečeno, vse je šlo kot podmazano. Imela sva avjonske karte in finalne vstopnice.

Prvi trije dnevi potovanja so minili v znamenju ‘Joj, vse je beda, šele jutri bo finale’, pa ‘Jeeej, finale’, pa ‘Joj, vse je beda, tisto včeraj je bilo edino super’ … in ni čudno, da mi je krov odneslo, ker sem s tem lastnokrvnikom moral preživeti še cel zadnji dan in sem vedel, da sem na robu, en navaden Hvala bi bil dovolj, da me vrne v stanje prijaznosti, ampak najstniški vokabulator te besede ne vsebuje, še več, mislim, da je genetsko na seznamu prepovedanih besed … zato se je bilo potrebno domisliti načrta, ki ne more spodleteti.

Pristop, ki sem ga večer prej ubral pri iskanju ideje, ni vseboval nobenega tveganja. Nisem si ga mogel privoščiti. Imava 8 ur časa od odjave v hotelu do poleta nazaj in morava ga preživeti bolje, kot en drugemu piti kri.

Ideji, ki sem ju predlagal, sta v sebi vsebovali preblisk genialnosti. Upošteval sem tako čas, ki sva ga imela na razpolago, kot hierarhijo potreb, ki jo je za mojega sina ekskluzivno in iz groba skiciral sam Maslow in gre po prioritetah takole: Računalniške igre, spanje, čokolada.

Glede na to, da sva prvo prioriteto oddelala, sta nama torej ostali še dve, ki sem ju vpletel v svoji ideji, kako preživeti na ulicah Berlina in se ob tem imeti dobro … no, iskreno - kako preživeti na ulicah Berlina, ne da bi foter popizdil.

Prva ideja je bila, da se greva, kolikokrat nama bo ratalo z javnim prevozom priti od hotela do letališča in nazaj, s tem, da morava na letališču iz busa ali vlaka dol in spet nazaj gor in do vrat hotela in nazaj na erport… pa se je mulcu ideja zdela sicer preveč športno obarvana, a edino vprašanje, ki ga je imel, je bilo ‘Bom lahko na busu spal?’.

Druga ideja je zadela glavico sredi čela. Kaj, če najdeva nemške proizvajalce čokoladnih pralin in jih stestirava? Najstniku so se zasvetile oči, cuker mu je že kar na kredit začel teči po žilah, JAAA, TO JE IDEJA! in sva postavila osnovna pravila. Proizvajalec mora biti nemški, kupiva vsakič 6 različnih pralin po izboru trgovca, vsak poskusi tri in poda oceno. Pralin si ne deliva na pol in se ne dajeva, čigava je boljša.

Našel sem 9 lokacij in dve od teh izločil, ker sta bili s poti in nama časovno ne bi zneslo. Za izbranih 7 trgovin sem zrisal optimalni itinerarij, torej maksimalno kilometrov z javnim prevozom, minimalno prehojenih kilometrov, povratek v hotel po prtljago in nekje vmes seveda postanek za kosilo. Oba navdušena nad načrtom trdno in z nasmeškom na obrazu zaspiva. Jutri bo en čudovit dan.

Testiranje

Jutro je bilo, kot bi ga narisal, Sonce je trkalo na okno najine sobe, vonj jeseni naju je božal po obrazu, zvoki narave so naju vabili v življenje. No, tako bi bilo, če bi v sobi gostil svojo najdražjo. Tako je pa z mano moj sin, najstnik in ni bilo časa za patetično poetiko. Hiter skok v kopalnico, da zadovoljiva nemški higienski minimum, obilen zajtrk, skok do postaje, nakup dnevne karte za vse vrste javnih prevozov v mestu in voila … Charlottenburg, here we come.

Začela sva pri Madame Chocolat, Kantstraße 100. Tretja generacija fura to trgovino, pa gospod nama je rekel, da je pri njem čokolado kupoval nek kralj ali kaj pa jaz vem kdo, si nisva zapomnila, ker sva z mulcem imela oke na pecljih, ko sva buljila v razstavljene praline. Želela sva 6 pralin po njegovem izboru in fasala lekcijo o tem, da je vse stvar okusa. Na srečo je pametnejši hitro popustil in sva dobila praline po njegovem izboru. A tukaj se je začel zaplet. Vseh ponujenih šest je bilo, in na to z mulcem nisva bila pripravljena, alkoholnih. Kot odgovorni starš sem predlagal dopolnitev pravil igre. Samo trije so lahko alkoholni - zame in trije brezalkoholni - zanj. Sinek se je strinjal. Ni nor, da bo pred fotrom konzumiral špirit. Plačala sva 4,16€, stopila iz trgovine, se odpravila peš do naslednje trgovine in vmes jedla praline. 

Mulac je dosti na hitro zmazal vse tri, bili so mu njama, najboljši je bil pa nek svetlorjav, posipan s sladkorjem. To je vse, kar sva si zapomnila o njem.

Moj prvi je bil iz marcipana, namočen v rum, je imel črto po dolgem. To je vse, kar sem si zapomnil od mojih pralinov. Da je iz marcipana, sem si zapomnil zato, ker ga ne jem, da je rumov, sem si zapomnil zato, ker ga ne pijem in da je imel črto po dolgem sem si zapomnil zato, ker se mi je ideja zdela totalno nekreativna. Črta po dolgem. Še arhitekti, ki rišejo avtocesto, jo vsake toliko malo zakrivijo. Kakorkoli, bil je najboljši pralin, kar sem jim jedel. Ruma je bilo toliko, ga je čokolada komaj skupaj držala, da se ni razlil. Takoj za tem in navdušen nad okusom prvega sem zmazal naslednjega z viskijem in še zadnjega s konjakom, se mi zdi. Namreč dve ulici kasneje me je zadelo v glavo. Sladkor in alkohol. Sem prijel svojega otroka za roko, siknil, da morava čimprej kupiti plastenko vode, preden začnem pijan delati pizdarije, pa skočiva v prvo luknjo, neko turško trgovinico, ki je prodajala pijačo, stopiva noter in naju zadane vonj po znoju, on težek delavski vonj, ko so prejšnji teden hiteli dokončati svoje delo in se jim je vse skupaj zavleklo do danes, pa ker zraven ni bilo vode, da bi se stuširali … in hitro pograbim pollitrco, dam na pult, gospodični za blagajno se seveda nikamor ni mudilo, verjetno je želela, da še kdo drug trpi na tem zraku, ne samo ona, evro in deset centov, hvala lepa, stopiva ven, oba bleda od pomanjkanja kisika, jaz ob tem še malo pijan ...

Druga čokoladnica je bila Confiserie Mélanie, Grolmanstraße 20, šest pralinov, 6,30€, kot po pravilih, tri z in tri brez alkohola, tokrat mi je bilo že vseeno, koliko bom pijan, sva si pa rekla z mulcem, da si morava vsaj zapomniti, katere praline jeva, ker drugače je brezveze … prodajalka je torej izbrala rose, mint, vanilla, lavender, raspberry in mouse au chocolate, meni najboljša vanilla, mulcu raspberry - malina.

S šestimi pralini vsak v svoji riti sva morala čez pojesti nekaj normalnega. Pred tretjo postajo (KaDeWe) sva si zato privoščila dve pici, obe brezalkoholni, mulco najboljša margarita, meni štirje letni časi, mulcu jabolčni, meni pepsi kola.

KaDeWe - Sawade, 5,14€. Izbor prodajalke: cognac, jamaica rum, kir royal (šampanjc), mouse au chocolate, blätterkrokant in buttertrüffel - zadnji dve sem prepisal iz listka, pojma nimam, kaj pomenita. Meni je bila med vsemi glih za glih dovolj dobra kir royal, ampak v resnici ni bila nič posebnega. In počasi mi je postajalo slabo. Najstnik je izpljunil zadnjo - mouse au chocolate in se odločil, da ne bo izbral zmagovalca, ker nobena ni bila dobra. Vmes je omenil, da ga nekaj malo črviči v trebuhu.

Stojiva pred četrto izbrano čokoladnico, Winterfeldt Schokoladen na Goltzstrasse 23, in si ne upava not. Pralinski overdose. Razglabljava o tem, ali je bolj pomembno, da dokončava načrt ali nama je bolj pri srcu počutje in zdravje. Priznava si, da ima načrt svojo pomanjkljivost. Kdo bi si mislil, da ima človek mejo, koliko pralinov lahko poje na dan. A midva sva prava moška, naju ne bo noben jebo.

Cena 5,62€, izbor prodajalke: mouse au chocolate, cranberry, Creme brulle, granadeapfel mit alco, speculatios (spicy, no alco), passion fruit mit alco. 

Z zadnjimi močmi pograbiva vrečko s pralini, zapustiva čokoladnico in se usedeva zunaj za mizo na soncu in na robu moči gledava ljudi, ki se sprehajajo mimo. In ti ljudje gledajo naju. Z izrazom, za katerega ne vem, kam ga naj dam. Najstnik ima svojo verzijo odgovora na dlani. Pravi, da verjetno ti ljudje še nikoli niso videli, da bi kdo jedel praline s tako kislim izrazom na obrazu.

Gledava šest pralinčkov, ki ležijo na mizi in en drugega spodbujava. Načrt je načrt. Če nič druga, mogoče bodo pa tako dobri, da bova nadaljevala. A ne on ne jaz ne verjameva v to. Vmes pride prodajalka in jo prosim za kratko kavo in kozarec vode. Da si kupiva čas.

Na robu svojih moči pojem vse tri praline. Kolikor je lahko ocena objektivna, so vsi trije zelo dobri. Mulac poje dva, sta mu kar ok, tretji ostane na mizi. Sam. Njegov dvanajsti pralin. Nek rozast. Sovraži praline, pravi. Jaz prav tako. Ampak sine se ne da. Dobrih 10 minut kasneje počasi vzame v roke svojega zadnjega. Cranberry. Gledam svojega otroka, prvorojenca, visokega lepega najstnika kako s solzami v očeh počasi zapre usta in ugrizne v rozasto kuglo. Trenutek kasneje se mu čez obraz nariše čustvena mavrica, to je tisto stanje, ko ve, da bo bruhal in obenem ima v ustih daleč najbolj okusen pralin tega dne.

Dobrih dvajstet minut kasneje pade odločitev. Testiranja je konec. Kapitulacija na celi črti in končni rezultat daleč od pričakovanega. Mulac je fasal želodčne težave, jaz sem bil konkretno pijan.