Petkova večerna vožnja na Rakitno bi minila kot vsaka druga, če moja najdražja ne bi, še v dolini, samozavestno izjavila: “Gor ne bo snega.”

Pogledal sem jo z začudenjem. Ravno dovolj let sva skupaj, da bi lahko vedela bolje. A nisem se dal zmesti. Odvrnil sem potiho, a prepričljivo: “Sneg bo.”

Tako se je začelo. Beseda je dala besedo in padla je stava.

“Kaj?, Gor da bo sneg? Ni šans, možek, gor bo sonce, trava, največ dež.”
“Sneg bo, srce moje, in to ne malo, a si pozabila, da smo nad 800m višine?”
“Ne ti meni pozabila!” je zasikala. “Gor bo lepo vreme, stavim, da bo.”

Stavi? Moja žena, nedvomno meteorološko nepismena lepotica bi stavila z mano, ki sem v gozdu gor zrasel?

“Prav,” sem ji odvrnil, “staviva. Za kaj pa staviva?”
“Najprej določiva, kaj jaz dobim, če gor ne bo snega,” je samozavestno predlagala družinska vremenoslovka.

Zavohal sem svojo priložnost.
“Če zmagaš, se nocoj divje ljubiva.”
“Ti si butl!” je bil njen odgovor na moj prvi predlog.
“Kaj je pa narobe s to nagrado?”
“Nič, razen tega, da to počneva vsak dan, torej to ni nagrada.”
“Ok, torej se nocoj ljubiva dvakrat.”
“A dvakrat pomeni enkrat, pa osem ur kasneje, ko se zbudiš, še enkrat,” me je zbodla žena in nadaljevala, “želim nagrado, ki bo moja, zame nekaj posebnega.”

Iskreno mi je bilo vseeno, kaj si bo izbrala, ker gor bo sneg. A predlogov nisem šparal.
“Kaj pa masaža stopal, srčece moje?”
“Pozabi, anatomski analfabet, ti pojma nimaš, do kod sega stopalo, ko me vsakič masiraš nad kolenom.”

Utihnil sem. To je bilo vse, kar mi je padlo na pamet, pa da bi sam profitiral.
Nekaj trenutkov je zaslepljena oponentka še razmišljala, nato pa glasno kriknila:
“VEM! Sendvič mi boš pripravil za večerjo!”

Jebote sendvič.

“A lahko zdaj o tem, kaj bom jaz dobil za nagrado?” sem pohitel, ker sva se pričela vzpenjati proti Rakitni.
“Seveda lahko, itak domnevam, da je povezano s seksom,” me je provocirala moja huda bejba.
“Valda, da je. Sem razmišljal, če bi končno …”
“Pozabi, medved, to temo sva obdelala.”
“Ampak ti si si izbrala sendvič, zakaj si jaz ne morem izbrati svoje nagrade?”
“Lahko si. Karkoli, dokler je sendvič.”

Hehe :)

“Pa ne reži se kot strgan kondom. Ta sendvič v tvoji glavi tudi ne pride v poštev.”

Počasi mi je postajalo vseeno, kakšna bo moja nagrada.

“No, pa mi ti predlagaj, kaj mi boš delala, če bo gor sneg,” sem se praktično že predal.
“Sendvič ti bom naredila,” je moja srnica zaključila stavo, se naslonila nazaj in še dodala: “S šunko in sirom.”

Butasta stava.
Gor je snežilo. Na prvem klancu sva obstala in čakala na plug, da nama je utrl pot do hiše. Oziroma nekajsto metrov do hiše. En idiot je parkiral avto na klancu in zaprl pot plugu. Do hiše sva, čez dva klanca, gazila po snegu. Nosil sem dve težki vreči in nahrbtnik.
Ko sva vstopila v hišo, sva vedela, kaj kdo dela.
Žena se je vlegla na kavč.
Jaz sem šel v kuhinjo delati sendvič.

Share