Ljubim svojo ženo. Zanjo skuham kosilo. Zanjo grem v gozd po dračje, da zakurim za žar. Zanjo se oblečem v tesno majico, da se mi vidijo … dlake na joških.

Ljubim svojo ženo, zato spiva v isti postelji. Postelja je dovolj široka, da se lahko vsak od naju obrne dvakrat in ostane na njej. S posteljo sva zelo zadovoljna.

Na postelji sva pokrita z eno odejo, da se lahko pod njo stiskava. Enkrat sva imela dve ožji odeji. Popizdil sem. Kdo pride h komu pod odejo? Jaz pod njeno ali ona pod mojo? In ko se že dogovoriva, da se jaz premaknem k njej … je odeja preozka za oba. Seveda, zebe mene, ne nje. Ona je pokrita. In potem čez sebe vlečem svojo odejo, ampak vsakič, ko se premaknem, moja odeja zdrsne iz mene. Njena iz nje nikoli. Oklepa se je, kot bi ji hotel kaj hudega storiti.

Zato imava samo eno odejo. Dva in pol metra široko. V njej se lahko moja najdražja zavije v hot dog in meni je ostane dovolj, da jo posnemam. Pa se je potem lotim kdaj od zgoraj, kdaj od spodaj. Kot se lotim vsakega hot doga.

A ni vse v najini postelji pravljično in polno ljubezni. Nekatere stvari morajo biti tudi pravične. Recimo, ker je postelja ena in midva dva, si vsak lahko lasti samo polovico postelje. In jaz ne dam niti kvadratnega centimetra svoje polovice.

Ritual pred zatiskom oči je vsak večer enak. Najprej v temi otipam sredino postelje. Od sredine odmerim enako razdaljo do mojega in njenega vzglavnika. Med vzglavnikoma mora biti ravno toliko prostora, da lahko vmes položim svojo razprto dlan. Moje telo regulira temperaturo skozi roke in noge, zato okončine ne smejo biti pokrite.

Včasih draga zaspi, preden uspem vzglavnika dovolj odmakniti. Potisniti je ne morem vstran, ker je vzglavnik mehak. Zato se stegnem čez njo, primem za on drug konec vzglavnika in ga povlečem vstran. Če se zbudi, zgleda, kot bi jo objemal. Dam ji poljub in ji rečem, da jo ljubim. To vedno pali. Običajno nekaj zamrmra in se obrne na drugo stran. Ker to pričakujem, moram med njenim obračanjem biti spreten in hiter. Za trenutek namreč dvigne glavo iz vzglavnika. takrat vzglavnik potisnem vstran. Da lahko moja leva roka diha.

Ko sta vzglavnika vsak na svojem mestu, z drugo roko preverim, koliko imam do svojega roba postelje. Če sem preblizu roba, korigiram vzglavnika. Oba, ne samo mojega. V postelji mora vladati simetrija, so me naučili. Mogoče so rekli sinergija. Nisem prepričan.

Končno je vse na svojem mestu. Vzglavnika sta enako odmaknjena od roba in med sabo, oba imava dovolj odeje. Moja najdražja počasi in globoko diha. Spi. Lepo mi je, ko moja žena, ljubezen mojega življenja tako mirno spi. 

Jaz ne morem zaspati, se mi zdi, da rabim ljubezni. Počasi začnem proti njej potiskati svoja mrzla stopala. Ženka se odmakne na rob postelje. 

Obrnem se k njej in jo objamem od zadaj. Neha dihati. Dela se mrtvo.

Začnem se premetavati po postelji. Lepotica še kar ne diha.

Nimam kaj. Preostane mi samo eno.

“Alenka?” šepnem.

Nič.

“ALENKA?” rečem, zdaj že na glas.
“Kaj je, Kesar?” zamomlja čudovito bitje.
“Jaz bi ljubezni, Alenka,” proseče moledujem.

Najlepša žena se obrne k meni in me poboža po licih.
“Točno vem, kaj bi rad, srce,” zašepeta.
“Veš?” mi srce zavriska.
“Vem, Kesar. Pohanega piščanca imaš v hladilniku, privošči si,” zaključi pogovor in se zavije v hot dog.

Jebiga. Vsaj lačen nisem več.