En teden sem že poročen in stvari gredo natančno v smeri, kot so mi jo nakazovali prijatelji, znanci, sorodniki, žena, … skratka vsi, razen mene.

Smer je jasna. Žena postaja glavna. Najbolje ve, kdaj moram spat, kaj in kdaj jesti, ve, da sem se danes zjutraj prehitro zbudil (07:20), da je ledena kava najboljša zame in to dvakrat na dan in kolikokrat na dan naj grem plavati. Prav tako se mi zdi, da vedno bolj potiho govori z mano, verjetno zato, da bi bil ves čas v pozoru in jo gledal, kdaj si bo kaj zaželela. Recimo včeraj je zašepetala nekam vstran od mene, da je žejna in se čudila, zakaj že ne stojim ob njej s pijačo v roki. 

A moški v meni se ne da. Danes sem ji jasno povedal, no, nisem ji povedal, sem ji pa pokazal, da bom šel plavati takrat, ko bom sam tako želel. Vstal sem iz ležalnika, odločno in samozavestno, kot znam in se namenil proti morju. Nisem se ustavljal, da ne bi pokazal svoje šibkosti. Stopil sem do vode in pomolil vanjo palec. Dovolj je bilo. Pokazal sem, da lahko. Po petelinje sem se obrnil proti najinim ležalnikom. Lepotica se ni niti premaknila. Jebemmu, a je tako zatopljena v knjigo, da niti opazila ni, da sem odšel po svoje? Počasi sem se vrnil nazaj, stopil pred njo in preden sem lahko karkoli rekel, mi je, ne da bi odvrnila pogled s knjige, hladno in potiho navrgla: “Žejna sem. Pojdi po vodo, ko že stojiš. Pa pazi, da ti ne spodrsne. Nevarno je hoditi po ploščicah z mokrim desnim palcem.”

Ledena kava

Pridem do bara, se naslonim nanj in čakam, da pridem na vrsto.
“Ledeno kavo, prosim, z vanilija sladoledom in brez ledu.”

Natakar za trenutek obstane, me pogleda, kot bi še nikoli ne videl Slovenca na svoji plaži, in jokajoče zajavka: “Jao, jao, šta sve čovjek doživi. Hoče ledenu kavu bez leda.”

Tokrat se nisem dal. Spretno sem mu razložil, da sladoled v sebi vsebuje led, zato je kava pač ledena, saj bi se ji lahko reklo tudi sladoledna kava, pa me ne bi razumel, kaj hočem. Hitro sva postala buddyja. On meni, da imam prav, jaz njemu hvala, bi z vanilijo, pa vzame šejker, jaz začuden “Wow, še nihče mi ni naredil ledene kave s šejkerjem” in se gospodič za barom nasmehne, mi poda šejker in kozarec, pokaže, kako se držijo prsti in nato še, kako se strese. 

Ponosen oddelam svojo prvo šejkersko ledeno kavo, mu dam nazaj orodje, ko pride mimo natakarjev šef, se nasmehne svojemu podrejenemu, on pa ves ponosen na ves glas zakruli: “Vidite, šef, dao sam mu, da si sam napravi ledenu kavu.”

Kamenčki

Plaža pod hotelom Lafodia je iz tistih majhnih kamenčkov, ko so tam nekaj milimetrov veliki. Ravno premalo, da bi z njimi delal žabice in ravno preveč, da bi po njih elegantno hodil. So pa ravno prav veliki, da se mi ves čas zatikajo med mezincem in prstancem na nogi.

A vendarle pa tej plaži najbolj trpi eleganca. Večina mladih punc in fantov hodi po tej plaži, kot bi posnemali golobe. Sključeno v hrbtu in pri vsakem koraku stegnejo vrat. Za njihove roke sploh ne vem, kako naj te gibe opišem. Ena najstnica, ki je šla mimo naju, je tako mahala z rokami, da so se nekateri ob njej oblekli, ko jih je od silnega mahanja zazeblo.

 

Photo Ice coffee from web: heavy.com