Dva tedna do poroke. 14 dni. Oziroma 13 dni, ker bo v soboto. Oziroma jutri bo samo še 12 dni. Spomnim se pred davnimi meseci, ko sem predlagal, da se poročiva letos poleti. Tako, kot se mi zdaj zdi cela večnost, odkar sem izrekel te besede, se mi je takrat zdela cela večnost do poroke. In ta večnost je zdaj oddaljena samo še dobrih deset dni.

Nisem moški, ki bi zganjal paniko in padal v depresivni jok. Sem moški, ki se veliko sprašujem. In zdaj se zelo veliko sprašujem. Kaj dobrega mi bo prinesla najina poroka? Kaj bom jaz, pravi, divji moški, 95 kg in 191 cm visok, kosmat in tetoviran … kje bom jaz s poroko profitiral?

Recimo, če bom, poročen moški, sanjal hude sanje in bom padel iz postelje. A me bo moja sinička nežno dvignila nazaj v najino toplo gnezdece, me pokrila z odejo do vratu, poljubila na buškico na čelu in mi zaželela mirno noč? 

Ali če se bom, poročen moški, sredi noči zbudil lačen. Me bo ptičica moja nahranila z nasitno, zdravo hrano, morda čokoladko s celimi lešniki, medtem, ko bom lačen jokcal in ob tem na veliko odpiral usta in kazal s prstom, kam naj vtakne sladke koščke?

Kaj pa, če bom, poročen moški, nenadoma in brez pravega razloga, bog ne daj, kihnil in bom moral na bolniško. Se bo mačkica moja oblekla v medicinsko sestro, mi pripravila dozo zdravil, sedla ob meni v posteljo in me božala po laseh? Odgrnila odejo, odpela svojo bluzo in tako naprej?

Kaj, če se bom, poročen pravi moški, med šivanjem gumba na srajci z iglo zabodel v palec. Si bo moja Jane slekla svojo belo bluzo, jo razparala na trakce za bandažo, prijela mojo dlan, dala palec v usta, polizala kri, ki je stekla iz njega in me ob tem ves čas gledala s svojimi velikimi očmi? Me bo pobožala po laseh, medtem ko bom ves bled ležal v postelji, se mi bo nasmehnila, ko bo ugotovila, da ne morem odmakniti pogleda od njenih grudi? Si bo odpela modrc in tako naprej?

Kaj, če se bom, poročen moški, odločil samoinicativno nesti smeti iz tretjega nadstropja, pa 100 metrov levo, pa 100 metrov nazaj, pa ponovno po stopnicah v tretje nadstropje. Me bo boginja moja čakala kot od boga dana, da se mi bo zahvalila, ker sem se žrtvoval in to celo sredi tedna, popoldan, po šihtu?

Kaj, če se bom, poročen moški, vsedel na kavč zraven otrok in skupaj z njimi gledal risanko. Bom prav tako dobil svoj krožnik čokolina? Ga bom lahko pojedel na kavču, ne za mizo, kot ti najini mali pezdeti? Me bo obrisala okrog ust, kot bi obrisala njih?

Kaj, če se bom, poročen moški, preglasno drl od razburjenja med gledanjem nogometa na televiziji. Se bo, lepotica moja, oblekla v mini krilo in Hooters majčko, mi prinesla mrzlo pivo in skodelico kikirikija, da si pozdravim glasilke? Mi bo pustila, da jo navihano tlesknem po zadnjici? Torej, da ji dam zaritnico? Mislim, ko sem bil majhen, me je foter tresnil okrog ušes, pa se je temu reklo zaušnica, domnevam, da se je tistemu, ko me je tresnil po riti, reklo zaritnica. Skratka, bi se mi po zaritnici nasmehnila, slekla majico in tako naprej? 

Kaj pa, če bom, poročen moški, ugotovil, da moraš za zakon najprej odrasti?