Pride kdaj kakšna nedelja, ko ne vem, kaj bi pisal. Danes je tak dan. Od kosila naprej razmišljam.
Mogoče bi pisal o srajci, ki sem jo zaradi napake v materialu nesel zamenjati v trgovino. Na blagajni sem spoznal gospo, ki je reklamirala čevlje. Je dobila dva leva. Hehe. Gospa mi je čestitala za poroko, pa se ne poznava. Je rekla, da “sledi sceni”. Zanimivo. V preteklosti sem bil s sceno povezan le preko stavka “Ne delaj scene!”. Običajno v restavraciji ali hotelu, če kaj ni štimalo. Odkar sem z Alenko, sem del scene. Kot spremljevalec, pa vseeno.
Isti večer mi je gospa na FB poslala prošnjo za prijateljstvo. Prijetno presenečenje.
Mogoče bi pisal o bivšem sosedu, ki me je našel preko FB. Še eno prijetno presenečenje. Minilo je 33 let, odkar sem se odselil od tam. Bivšega soseda se spomnim samo po imenu in priimku. A le, če njegovo ime in priimek povem na glas in skupaj. Takrat mi zazveni znano.
Lahko bi pisal o 3-nivojski zelenici okrog hiše. Včasih sem imel nekaj zelenice in nekaj grmičevja, tega predvsem na brežinah. Grmičevje me je delalo nervoznega, ker je vmes rasel plevel. In plevel je bil zmerom višji od grmičevja. Torej je brežina zgledala grdo. Plevela se nisem mogel rešiti, vsaj ne v času, ki sem mu ga bil pripravljen nameniti. Zato sem spulil vso grmičevje iz zemlje in ga zažgal. Na brežinah sem zasadil travo. Zdaj kosim 3 ure vsak teden. Vmes zamenjam tri kosilnice. Bencinko Husquarno za ravne predele na parcelnem nivoju dve in tri, elektriko Bosch za nivo ena in brežine na nivoju ena in dve ter nitkarco za detajle na vseh treh nivojih.
Smreke okrog hiše si prav tako zaslužijo, da pišem o njih. Dve rasteta malo krivo tam proti vrhu, pa ne vem točno zakaj, glede na to, da so vse ostale smreke na Rakitni ravne kot sulica. Vrh ene mi je sklatil žled. Vrh sem odrezal. Tudi veje, ki so bile meter od tal, sem odrezal. Ta smreka zdaj zgleda kot navpično postavljen ražnjič. Ne bi se sekiral, a ta smreka je najbližje hiši. Iz dnevne gledamo direkt vanjo. Naj še omenim, da je polovica te smreke rjava. Zraven je žar. Na drva. Zgleda, da ga preveč kurim.
Sosedje na Rakitni so omembe vredni. Prejšnji dan sem nesel smeti, pomeni, da sem hodil 500 metrov od hiše do kontejnerjev. Šel sem mimo skupine sosedov, ki so skupaj sedeli za mizo in se pogovarjali. Zaželel sem jim lep dan. Nazaj grede so me ustavili. Čestitali so mi za poroko, me pohvalili, da dobro pišem, pa pohvalili so knjigo … in me prav tako malo, a prijazno okarali, da bi pa v knjigi lahko bil malo bolj prijazen do njih. Bom zdaj. Imam najbolj prijazne sosede na svetu. Živijo na Rakitni. Vidim jih bolj malo, ker pridejo samo čez vikend in ko je lepo vreme, jaz se pa med vikendom in ko je lepo vreme običajno ne premaknem iz ležalnika pred hišo. Če se premaknem, obstaja možnost, da naletim na turiste. Tega mi ni treba. Predvsem ne zato, ker sem oblečen v najslabše cote, neobrit, z neumitimi lasmi in se pogovarjam sam s sabo. A nazaj k sosedom. Najboljši so.
Lahko bi pisal, da sem (46) zmagal na družinskem turnirju v badmintonu. Neli (16) je bila druga, Alenka (žena, let ne smem zapisati) tretja. A ne bom pisal o tem, da ne bo izpadlo, da se hvalim. Pa predvsem ne zato, da ne bom doma deležen kakšne scene.
