Odločitev ni enostavna, je pa prava.
Danes zaključujem poglavje pisanja kratkih zgodb.
Petnajst (15!) let je dovolj, da lahko potegnem črto, se ozrem nazaj, prikimam in krenem v nov izziv.

Prvi razlog?

Rad bi imel nedeljo zase. Rad bi delal okrog hiše na Rakitni. Rad bi se sprehajal okrog hiše. Če nič drugega, rad bi ležal na travi in gledal v nebo. Brez vsakršnih obveznosti. Pisanje mi vzame kar nekaj ur dela. Vsako nedeljo. Ali soboto, če sem bolj priden. Takrat nimam ne nedelje ne sobote zase. Bolj sem “priden”, manj časa imam zase.

Nedelje mi tudi sicer niso usojene. Skoraj deset let sem vsako nedeljo ob sedmih zjutraj stal na tenis placu v Savinjski dolini, ne glede na to, kje sem se večer prej nahajal. Ali se vozil na Štajersko. Ali na morje in iz morja.

Enostavno rad bi imel nedeljo zase.

Drugi razlog?

Rad bi napisal knjigo. Konkretno, pravo, jebeno dobro knjigo. Rad bi na papir spravil idejo, ki jo imam v glavi. A pisati knjigo je čisto druga zver kot pisati blog. Ne zmorem biti na obeh bregovih. Knjiga zahteva drugačno miselnost, drugačen pristop. Drugačno osredotočenost.

Enostavno rad bi napisal knjigo.

Hvala vsem vam, da ste me brali, moje zgodbe delili, se ob njih smejali. Hvala vsem, ki ste mi pisali, da sem vam polepšal večer. Hvala vsem ženam in puncam, da ste moje zgodbe brale na glas svojim možem in fantom. Večno vam bom hvaležen za podporo.

To je to.
Vidimo se v naslednji bitki.
Do takrat si pa vzemite nedeljo zase. In napišite kakšno knjigo. Ali se enostavno uležite na travo in glejte v nebo. Neskončno modro nebo. 

Kamenko