Teden, ki je za mano, je minil v srečevanju znanih in manj znanih ljudi, ki so me trepljali po hrbtu in z nasmehom dvigovali palce. “Še štiri tedne, a ne” so mi dali vedeti, da berejo moje zapise, da sočustvujejo zame in da me, kot v Truman showu, spremljajo na poti do zadnjega dne samskega življenja. Do poroke je še nekaj tednov in za postoriti je še toliko, da bova komaj zmogla. Vendar panike, vsaj z moje, moške strani, ni. Hrana bo. Glasba bo. Pijača bo. Streha je. Le kaj gre lahko narobe?

Dekorater
“Veste, gospod, ta dvorana, v kateri boste, ta je tako … kako bi rekel … ima samo belo svetlobo, nič barv, nič življenja.” Nekako tako se je pričel prodajni šov našega dekoraterja, ki sva ga dobila po priporočilu hotela, v katerem bova imela poroko. Prodajal nama je nekaj LED reflektorjev, “ki jih skrijete za zaveso in v dvorani ustvarijo topel občutek, če je zunaj mrzlo – in obratno, če je zunaj toplo.”. Šef protokola iz hotela nama je zagotovil, da v dvorani ne rabiva dodatne svetlobe, ker lahko uravnavava jakost vseh luči, ki obstajajo, obenem je pa sama dvorana tako fascinantna, da bodo dodatne luči samo motile, pa sva to povedala dekoraterju. “Ok” je bil odziv, ki sva ga bila deležna “da vama ne bo potem žal, a pustimo to, dajte potem, za malo denarja, vsaj naročiti naše prevleke za stole, ker hotelski res niso na nivoju, čeprav jih dobite zastonj.” 

Ni mi bilo najbolj jasno, zakaj nekdo v hrbet bode tistega, ki mu je zrihtal posel, ampak kdo sem jaz, da o tem sodim, na meni je, da to situacijo obrnem sebi v prid in sem tisti tretji iz pregovora, ki ima največ od tega. Ponovno sem poklical šefa protokola v hotelu. “Živijo, slišim, da dajete prevleke za stole zastonj, nama ste jih pa zaračunali v predračunu. A bomo imeli mogoče težavo?”

Ne bomo je imeli. Dobila bova prevleke zastonj, pa svečnike zastonj, pa 50% dol na otroške pijače, pa okrog belih stolov nama bodo brez doplačila zavezali trakove z mašno. Lepo je v troje.

Sobe
Včeraj sva z ljubeznijo mojega življenja ležala na kavču, razmišljala o pomembnem koraku, ki je pred nama, božal sem jo po laseh, vohal njen vrat … “A si preveril rezervacije sob za naše?”

Nisem, draga, pa tudi na pamet mi ne pride tega narediti zdaj, ko sem storil prva dva koraka predigre, v upanju, da se mi kmalu zgodi kaj lepega. Pa se, bodoča nevesta, ni dala odgnati. Dala mi je vedeti, da bom dva potega s prsti čez lase in en voh vratu zlahka nadoknadil kasneje, da pa naj se zdaj lotim pomembnejšega. Stisnil sem ustnice v tanko črto, sunkovito vstal, globoko vdihnil, brcnil copat, ji s tem dal vedeti, da bi ta rezervacija res lahko počakala ti dve minuti, kolikor me je ločilo od srečnega konca, odracal do telefona in poklical hotel.

“Ne, gospod, tri sobe v velikem hotelu, štiri v malem, pa eno v ta velikem odpovem, pa soba za deco, v kateri bo spala tudi varuška, če mi jo … ne, gospod, ne bom spal zraven varuške, moj sin bo … ne gospod, nima še 18 let … da, gospod, varuška se strinja! A bi lahko prosim govoril z vašo sodelavko Melanie, z njo sem že vse dogovorjen …”

Resnici na ljubo, nič nisem bil dogovorjen. Nekaj minut po tem klicu sem od Melanie dobil email, da naj se dokončno izjasnim, kaj točno hočem. Hej, stara, a ti meni ne zaupaš? Saj sem ti rekel, vse vem, vse je jasno. Hočeš email? Ni problema, vem na pamet, sobe in goste, pa ti pošljem email z natančnimi navodili! 

Njen odgovor me je ujel na levi nogi. “A ste prepričani, da je to finalno?”. Halo? Valda, da sem bil prepričan! Za ziher sem še poklical svojo bivšo ženo, se dogovoril, da mi otroke pripelje v soboto, pa takoj po klicu moja ljubica ugotovi, da bo v petek soba za deco na pol prazna, pa sem poklical sestro, če pride v petek, ker je soba prazna, njej super, pride, se bo pač v soboto selila v drugo sobo. Napišem nov email “Spoštovana Melanie, res je ena sprememba, sicer je pa vse 100%, kot sem napisal…”. 

Njen odgovor me tokrat ni presenetil. “A to je zdaj finalno?”.
Moja lepotica stoji zraven mene, piha skozi nos, sprašuje, kaj se grem? A jaz, da se grem? Saj vse vem, pa mi ona tam ne verjame! “Pokliči svojo poročno pričo, če ima sobo!” … ok, ok, pa pokličem Marka, po nekaj minutah ugotoviva, da ima moja mucika srčika spet prav, poročna priča še ni zrihtala sobe, se zmeniva, da ga dam na spisek, ker sem ravno v komunikaciji s hotelom, pa spišem nov email za Melanie, kjer je Zadeva: “Poroka Kesar, sobe finalno”, prijazno dodam, da se je res našel še eden, kdo bi si mislil, pripnem nasmešek, dodam “Evo, to je zdaj 100%, kot sem obljubil po telefonu”, se zahvalim za njen trud in prosim za končno potrditev rezervacije. 

Nekaj minut kasneje prileti njen email. “V redu. V ponedeljek vama pošljem predračun, pred tem pa vas še enkrat prosim za končni spisek, ko boste res 100%”.

100%
Nekaj je tukaj 100%. Melanie je trd oreh.