Ta teden ni minil v znamenju prihajajoče poroke. V ponedeljek zjutraj sva se namreč odpravila v Barcelono na dolgo pričakovana koncerta Adele in Coldplay. Sem moji dragi to potovanje želel prodati kot medeni teden vnaprej, pa me je že na začetku stavka “Veš, draga, sem razmišljal …” intuitivno ustavila z jeklenim stiskom prstov na vratno žilo, se mi približala na razdaljo enega nosu in mi zasikala v obraz “A res, Kesar!? Razmišljaš!? Se ti ne zdi, da včasih to ni najbolj zdravo zate??!”​

Jap, zato jo ljubim, mojo bodočo ženko. Ker velikokrat deliva isto mnenje. Medeni tedni pred poroko … ha, kdo je to še videl. V redu je, Alenčica, lahko mi spustiš vrat. 

Vrat
Pot z avjonom do Barcelone ne bi bila nič posebnega, če se moja lepa lepa punca ne bi bala letenja. Saj sva že večkrat letela skupaj in mi je zmerom stiskala roko do belega, a tokrat je bilo drugače. Moja bejba je potisnila cel svoj srčkan obraz k mojemu, ga skrila nekje v mojem vratu pod desnim ušesom in tako čakala, da polet mine. Razumel sem jo. Ni ji bilo lahko. Tolažil sem jo lahko samo tako, da sem jo počasi in nežno božal po laseh. Oddolžila se mi je s poljubom na vrat in uho. In sem jo še malo bolj tolažil z božanjem. In spet se mi je oddolžila. Nekje nad avstrijskimi alpami se je začelo dogajati. In se je kar dogajalo. In ni nehalo do pristanka v Zurichu. Avjon se je ustavil, moja najdražja je spustila mojo na mrtvo zmečkano roko in odmaknila obraz iz mojega vratu. Gledal sem jo kot usekana kuzlica. Kako ne bi. Našla mi je novo erogeno cono.

Tapas
Kljub natančnemu načrtovanju omenjene poti, torej rezervaciji avjona, hotela in dveh koncertnih kart, naju je že prvi večer presenetilo na polno. Vse se je začelo na hotelski recepciji. “Lačna sva.” je bil prvi stavek, ki sva ga izustila in “Tapas bi.” je bil drugi in zadnji stavek, ki sva ga še uspela spraviti iz sebe. Prijazna uslužbenka je skočila na net, poiskala nekaj najboljših tapas restavracij v mestu, povprašala sodelavce, pogledala na tripadvisor, izbrala restavracijo, pogledala na zemljevid, izračunala strošek taksija, natisnila list z vsemi podatki o restavraciji, dodala svoje lastno priporočilo, poklicala taksi, nama odprla vrata v taksi, z nasmehom zaželela dober tek in ponosno, da je nekomu polepšala večer, odkorakala nazaj na svoje delovno mesto. Midva pa z naslovom restavracije v roki ponosna kot dva petelina, lačna kot psa in nestrpna kot pingvina pred vrati zmrzovalnika.

Tapas. Not.
Sedeva v taksi, prijazen taksist naju pobara, kam mahava, potisnem mu list papirja v roke, na njem piše Cerveceria Catalana, prikima z glavo, “Dobro je, tam jemo tudi lokalci, ampak zdaj ne več, ker je preveč turistov.”, prestavi v prvo in spelje. Kilometer je za nami, s taksistom smo si na “ti”, moja lepotica načne temo o nogometu, malček navrže razočaranje, da je konec sezone in da ni več tekem, pa taksist doda nekaj svoje soli, da sva pač prišla v slabem trenutku, da tudi na trening ne gre pogledati zdaj v tem času, da bova žal ostala brez te izkušnje … naenkrat utihne … prižge radio … se obrne k nama, medtem ko vozi … “Ampak … ampak danes … danes je zastonj (komaj diha) … danes je praznovanje dvojne krone … zastonj (še težje diha)”
Z najdražjo se spogledava, tudi taksist je nehal gledati na cesto, pa se vsi trije gledamo, nekdo bo moral presekati …
“Pelji na stadion!”, zakričim, “Obrni, pa na gas, stari”, in taksist zavriska “Jaaaa, tako se dela!!!”, gume zacvilijo, okolišani trobijo in nas nekam pošiljajo, v avtu polno adrenalina, moja najdražja omeni večerjo, pa se hitro vsi strinjamo, da nihče ni več lačen in da lahko večerjava tudi kasneje in drugje, koga briga najboljši tapas v mestu, po nekaj minutah prispemo pred stadion, skočiva iz avta, do prvega Nigerijca, ki PRODAJA zastonj karte, mu stisnem desetko, ne da se nama iskati blagajne, pritečeva na stadion, si kupiva tri velike hot doge in kokakolo, se vsedeva na svoje sedeže, nasloniva nazaj, objameva … in z nasmehom občudujeva čudovit barcelonski ognjemet in Iniesto, ki se mu cel stadion stoje klanja kot malemu bogu.

Koncert
Če me bo kdorkoli kadarkoli vprašal, kako po moje zgleda boginja glasbe, bom rekel “Adele.” Brez najmanjšega dvoma.

Aja, Coldplay … bili so točno to, kar sem pričakoval. Ena najboljših stadionskih energij.

Angleži
Očitno ne morem na nobeno plažo več, ne da bi naletel na pegaste bele Angleže, ki se leže nastavljajo soncu in se po dveh urah spremenijo v pikasto hrvaško zastavo. Pa saj ne moreva verjeti, se zgražava z najdražjo. A jim ni jasno? Jim spomin ne vleče niti eno sezono nazaj? A ne vidijo recimo naju, ki si privoščiva senčnik in skočiva na sonce samo, ko morava stat v vrsto za lulati ali pa v vrsto po sladoled ali pa pač po kavo ali dve, včasih tudi, ko naju v senci prezebe do kosti in se na hitro posončiva, da kri začne spet krožiti, pa še hitro po gazirano vodo, sicer pa sva ves čas v senci? Otočanov očitno ne bo nikoli srečala pamet.

Noč
Stojiva sredi sobe. Ne moreva spat. Peče.