Ljubezni moje

  • Google Plus
Ljubezen je. Nekaj vročega, kar ti pokapa prste kot stopljeni vosek. Je sveže jutro ob morju, ko je voda gladka kot olja in jo preletavajo galebi. In se sonce nežno dotika ustnic morja. Je večer, ovit v mamin šal, s toplo kavo v naročju in marmelado na kruhu. Je bolečina srca in veselje duše. Ljubezen, ki nam spodnese noge, spodseka kolena in vzame občutek za presojo. Ljubezen. V majhnih ročicah toplih otroških poljubov, objemov staršev in poljubov ljubimcev. Skozi šepet vetra. Skozi dneve, ko je težko. Skozi dneve, ko je lepo. V trden, mehak objem. Brez sodb. Brez odmevov. Zgolj ljubezen.
Prerešetane besede in misli pozabe najdejo zatočišče v poljubih src. Ki se dotakneta in začutita bližino, ki si ne želi več biti sama.
Ljubezen je preplet rok. So težke velike besede, ki si želijo na plano, ne da bi bile kaznovane. So objemi, ki ne potrebujejo vprašanj in so solze, ki lahko polzijo.
Moje nebo osvetljujejo ljubezni. Vsaka ima svoje ime. Vsako svojo blazino in prešito odejo. In vsaka svojo lučko, da sveti v temi.
Vsaka ime mene. Mojo dušo.
Ljubezni moje. Držim vas za roke in nežno božam vaše rane, veselja, strahove in sreče.
Hvala, ker mi dovolite, da sem takšna Alenka, kot se občutim sama. Hvala, ker sem lahko pristna in svobodna in ker lahko izkričim svoje žalosti, zavpijem svoja hrepenenja in nosim pečate svojih bolečin vsem vam na očeh.
V nocojšnjem večeru, ko spet in znova vem, kako rada vas imam.
Zate, moj fant. Za vaju, moji deklici. Za vas, prijateljice moje. Za vaju, oči in mami. Za mojega brata, njegovo družino. Za vse, ki sooblikujete moj srčni ritem in mi dovolite biti punca iz Krškega, ki je prišla v Ljubljano, da bi bila novinarka.
Po poti našla in po poti izgubila nekaj ljubih.
Ljubila, izgubila.
Ljubila, zmagala.
Ljubila, brez besed, brez vprašanj.
Ljubezni moje. 

 

comments powered by Disqus