Ko zaprem oči, sem pred svojim blokom v Krškem. Na topel poletni večer s svojimi prijatelji sedim na stopnicah. Topel zrak se meša z vonjem po celulozi, no, po kavi. Vonj po domu, zavetju, varnosti. Toliko toplih spominov, okrašenih s prvimi ljubeznimi, razočaranji, prvimi nastopi in hrepenenji. Ki jih s seboj nosim še danes. 

Se spomnite Slavca? Elegantno popolnjega, z belim fičkom, ki ga je imenoval Miško. Slavc, ki je v hotelu, kjer smo se dobivali, vedno sedel z zavihanimi rokavi srajce in brezrokavniku in naročil kavo. Ekspreso. In naju s Tamaro vedno peljal v Čatež, ali na Grič, kamor smo hodili ob vikendih. V disco, torej. Nikoli mu ni bilo nič težko, z veseljem naju je peljal in naju v discu čuval. Kot "bodigard", kar je večkrat rekel. In naju nato peljal domov. Varno. Vedno pa je govoril, kako lepo bo, ko bova midve imeli izpit in ga bova midve kam peljali. Da bi le dočakal dan, ko bi kakšno dekle vozilo namesto njega. Ko sem šla na fakulteto, sva se videla redkeje, v dobrih odnosih pa je ostal z mojim bratom. Ki me je poklical tistega nedeljskega večera in mi povedal, da se je Slavc ubil v prometni nesreči. Pa ni vozil on, temveč njegovo dekle....

Nikoli ne bom pozabila tega širokogrudnega, poštenega fanta, ki je bil tako zabaven, da si ob njem potreboval robec. Za solze smeha. Ne morem verjeti, da ga ni več. Ko sva se srečala zadnjič, mi je povedal, da je zelo ponosen name. Da je vedel, da iz mene in Tamare še nekaj bo...

Ljudje, ki postavljajo mozaik. Ki gradijo mesto. Mu vdahnejo barve.

Se spomnite naših bendov? Polska malca, Nuclear Power, Pred remontom, Orkan? Nekateri izmed glasebnikov teh skupin so danes vseslovensko uspešni. Nikoli ne bom pozabila koncertov v Mladinskem domu, kjer je bilo tako malo prostora, da smo komaj dihali. Ampak je bilo vredno. Igrali so naši fantje, sosedje, znanci, prijatelji. Z Miranom Rudanom, ki je igral kitaro in pel pri Nucelar Power, sem naredila svoj prvi intervju za krški časopis, pod katerim se je podpisal isti urednik, kot je podpisan pod časopisom, ki ga ravnokar berete. Moji novinarski začetki.

Ljudje, ki postavljajo mozaik. Ki gradijo mesto. Mu vdahnejo barve.  

Se spomnite mladinskega kongresa, ki je bil pred Kulturnim domom? Slovenski kongres, na katerega so prišli mladi politiki in zelo popularni bendi. Toliko ljudi na kupu Krško še dolgo ni pozabilo. Prišli so tudi Agropopi in Šerbi se je preoblačila v našem stanovanju. Kakšen dogodek! In takrat sem prvič vodila tako veliko prireditev. Povezovala sem glasbene nastope, imela sem kakšnih 16, 17 let. Oblekla sem usnjene črne hlače mamine kolegice Darinke. In nisem imela treme. Kako je bilo lepo! 

Ljudje, ki postavljajo mozaik. Ki gradijo mesto. Mu vdahnejo barve.

O vsem tem govorim mojim prijateljem, ki Krškega ne poznajo. O ljudeh, dogodkih, barvah, vonjih. O tem, kako so me mesto in ljudje opredelili. In zakaj vsakogar, ki ga srečam, pozdravim. Ker se tako pozdravljamo v Krškem. Z ljudmi, ki postavljajo mozaik, ki gradijo mesto in mu vdahnejo barve.