Sedim pred hišo in razmišljam o sebi. Pred leti sem sedel pred hišo sam. Zdaj je hiša polna. Štirje paglavci in ena žena. Mar bi bilo obratno. Čeprav … ni nujno, da bi bilo bolje. Misli mi je odneslo v čase, ko sem užival v enočlanskem gospodinjstvu. Ko sem bil kralj na svojem kupu gnoja. Petelin svojega kraljestva. Ko je bilo vse po moje …

No, to je seznam stvari, ki so bile včasih po moje in danes niso več.

KOPALNICA

Včasih, ko sem bil sam, sem imel ob zobni ščetki, na polici pod ogledalom, samo eno odprto zobno pasto. Tisto, ki je postavljena na glavo in s kakšnim trdim predmetom enakomerno stisnjena v smeri od vrha proti pokrovčku tube. Stisnjena tako, da je tuba tam, kjer ni več zobne paste, tanka in ploščata. Tako tanka, da se sama od sebe zvija.

Danes imamo na polici štiri zobne paste. Dve sta za mali čebeli. Ena ima rada, da pasta peče, druga tega ne mara. In ta, druga, se običajno zmoti in si na zobno ščetko stisne pasto, ki peče. Ker ima lepšo embalažo. Le-to ob prvem stiku z jezikom pljune v umivalnik, prav tako po umivalniku podrgne ščetko, da spravi ostanke pekoče paste dol in si nanese svojo, ki ne peče. Pasta na umivalniku se seveda posuši, prav tako slina okrog paste. In zmerom sem jaz naslednji, ki pride v kopalnico.

Drugi dve pasti sta za odrasle. Ista blagovna znamka, ista količina, s to razliko, da je ena stisnjena na pol in ker je grdo stisnjena, nekdo zraven odpre isto, a novo, lepšo. Če to opazim, pospravim novo pasto nazaj v predal, kjer imam rezervo najpomembnejših izdelkov v kopalnici – zobne paste, ščetke, šampone, …- in na pol prazno in grdo stisnjeno pri vrhu povaljam, jo oblikujem, da je čim bolj podobna novi ter jo postavim nazaj na polico. Ko pridem naslednjič v kopalnico in na polici ponovno zagledam novo pasto zraven stare, grdo stisnjene, ponovim vajo. Pametnejši vztraja.

Včasih sem na svojem stranišču lulal stoje v straniščno školjko. Še več. Tekmoval sem, kako daleč sem lahko stal, da mi je še neslo not. 

Danes moram med lulanjem sedeti. Kar je, kako bi se milo izrazil, da koga ne užalim, tako malo mevžasto. Kot ena taka pičkica se počutim. In rutina se je spremenila. Pri lulanju stoje sem si odpel zadrgo in si ga potegnil ven. Zdaj si moram odpeti hlače in jih, skupaj z gatami, potisniti do kolen. Včasih, ko nosim tesne gate, se mi heroj zalepi za moda. Tega prej nisem opazil, ker sem ga skozi zadrgo pač na silo povlekel iz hlač. Zdaj pa sedim na školjki in moram zlepljen par stresti kot kura, ko znese jajca, da se mi odlepijo, da se ne polulam.

In včasih sem imel v kopalnici dve brisači, ki sta viseli na obešalniku. Ena je visela pred tuš kabino, druga ob umivalniku. Ostale brisače so bile zložene na policah v regalu.

Danes ni nobene brisače na policah. Dekleta za vsak kos telesa uporabljajo drugo brisačo. In kljub temu, da imamo v kopalnici 14 (štirinajst) obešalnikov samo pred tušem, je čez mojo brisačo zmerom obešena še ena.

KUHINJA

Kuhinja je zgodba zase in ne bom ponovno pisal o tem, kako se dajemo okrog pomivalnega stroja. Je še polno drugih zgodb. 

Recimo noži. Včasih, ko sem bil sam, sem imel vse nože zložene v predalu ali nad delovnim pultom na tistem magnetu iz Ikee. Ker so nevarni. Zato ne smejo ležati naokrog in ne smejo se prati v pomivalnem stroju.

Danes so noži povsod naokrog. V umivalniku, ob umivalniku, na delovnem pultu, povsod, samo v predalu ne. Vsako leto se nekajkrat urežem na teh nožih. In zaradi tega redno opozarjam na nevarnost, če noži niso pospravljeni. Nihče me ne sliši.

Včasih je bil jedilni pribor v predalu zložen v vrsto, vilice in žlice so bile obrnjene v isto smer in so lepo ležale ena v drugi. Danes, ko odprem predal s priborom, me mika, da bi se igral mikado.

Včasih sem kupoval dovolj velike vrečke za smeti. 90L za v kuhinjo.
Danes imamo manjše vrečke. 60 litrov. Se moji družini zdijo 90 litrske prevelike. Še bojler je 80 litrski, pravijo, ne morejo biti vreče večje. Tako imamo vrečo, ki se na treh koncih drži posode za smeti, potem pa seka odprtino po diagonali.

DNEVNA SOBA

Včasih, ko sem bil sam, sem lahko gledal film ali YouTube in jokal na glas in na polno.
Danes me vsi gledajo kot osmo čudo, če potočim solzo. Včeraj sva z mojo lepotico že desetič gledala The Help. Še preden je pokazalo on kader, ko je Aibileen razlagala o svojem sinu, so se mi vlile solze. Ker sem vedel, kaj prihaja. Pa si nisem upal glasu spustiti, da se ne bi ženki smilil. Nisem se pa mogel izogniti temu, da bi solze padale nanjo. Njena glava je namreč ležala na mojih prsih. Direkt pod mojimi očmi. Kasneje sem jo videl, ko si je z brisačo brisala lase in se čudila, odkod so tako mokre.

Včasih sem zajtrkoval, kosil in večerjal za jedilno mizo, ki je tri metre vstran od kavča.
Danes vsak, ki ga stisne lenoba, obeduje na kavču. Jaz pa potem ležim na drobtinah, ki so jih pustili za sabo. Še malo moke in zmešano jajce, pa bi bil pripravljen za cvrtje.

Včasih sem imel prižgano eno luč v dnevni sobi.
Danes imamo majhne lučke. Ker so lepe. Ker so romantične. Pa imamo one za novo leto, ko sem jih moral razvleči čez pol dnevne. In ker nam je zmanjkalo vtičnic, sem jih priklopil na stikalo, kjer so že mešalna miza, električna kitara in ojačevalec. Vsak večer, ko ženska mojih sanj prižge te novoletne lučke, nam za hrbtom brni kitarski zvočnik.

SPALNICA

Včasih sem spal v popolni temi. Zame je to še danes luksuz. Naravno. Najboljše.
Danes imamo dve lučki na hodniku, da žena in otroci ponoči lažje najdejo do stranišča. Pa po eno lučko v vsaki otroški sobi. Pa vrata v spalnico odprta, da lučke malo svetijo še k nama v posteljo. Zakaj? A me lepotica preverja, če sem še zraven nje? Zakaj raje ne potipa? Malo niže?

Včasih sem spal sam v tisti veliki postelji. Svoboda. Prostor. Alfa samec.
Danes spiva skupaj z mojo kraljico. In potem mi da svojo nogo čez mojo. In jaz ne morem zaspati, ker razmišljam samo o tem, kako se mi bo ustavila kri v nogi in kako bom dobil krčne žile in kaj, če se bo tam naredil strdek in bom sredi noči umrl? Bodo forenziki ugotovili, da me je umorila moja žena?

MAČKA

“Dragi, veš, mi smo razmišljali,” je začela stavek nekaj let nazaj in ob besedi “mi” pokazala nase in na štiri ostale glave družine.
“Veš, srči, lepotec moj, mi bi si vsi želeli mucka. Enega takega majhnega, puhastega,” pri tem je šobila ustnice in se zvijala v klopčič, “mehkega, srčkanega, da bi ga crkljali, se stiskali k njemu …”
Štiri ostale glave so z velikimi očmi prikimavale.
“Pa obljubimo, da bomo skrbeli zanj, pa ne bo se ne pokakal ne polulal v hiški, pa ne bo plezal po zavesah, obljubimo, vsi bomo skrbeli zanj, pa ponoči bo prišel v spalnico in se bo vlegel nate in predel,” je vedno bolj goreče nadaljevala in me gledala naravnost v oči, v upanju, da prikimam.

Stopil sem korak nazaj in jih vse premeril do glave do peta. Odkimal sem z glavo in z glasom, ki ni dopuščal nobenega ugovora, rekel: “Nočem mačk v svoji hiši. Mačke sodijo v naravo.”

Obrnil sem se na mestu in odkorakal na teraso. Srce mi je bilo kot noro. Upam, da so kupili zgodbo o tem, zakaj nočem mačk. Namreč nimam moči jim povedati resnico. Resnico, da se bojim, da se mi sredi noči mačka vleže na nogo, pa mi ustavi kri in se mi naredi strdek in umrem sredi noči. Bi forenziki ugotovili, da me je umorila mačka?