Zbudil sem se dobre volje, poln surove moške energije. Večer prej sem razbijal na odbojki, po treningu oddelal nekaj serij sklec in trebušnjakov, doma vrgel vase orehe, zrezek in lahki jogurt in zaspal kot dojenček. Zbudil sem se prepričan, da so mi čez noč zaradi beljakovinske večerje zrasle mišice povsod, kjer me je bolelo. Ogledalo v kopalnici s pridušeno svetlobo je temu pritrjevalo. Tehtnica je pokazala 88 kg. Pri svojih 191 cm sem se počutil mladega in vitkega. Počutil sem se močnega in seksi. Počutil sem se pripravljenega na dogodek, ki smo ga za Labello Sparkle pripravljali za ta dan – modno revijo z brhkimi manekenkami. Stal bom v prvi vrsti. Prvi vrsti. Preveril sem stegenski mišici. Trgata, stari, trgata!

Nase sem navlekel kavbojke. Moški zgoraj brez, samo v kavbojkah. Kot iz reklame, majke mi. Malo so me motile dlačice po hrbtu. Poskusil sem se spomniti kakšnega filmskega igralca, ki bi imel podobno. Razen Planeta opic mi druga ni padlo na pamet.

Spoznal in gledal bom mlade manekenke. Iz prve vrste. Nisem spoznal veliko manekenk. Eno. No, enega. Alena Kobilico. Sem pa spoznal nekaj misic. Celo poročil sem se z eno. Moja najlepša žena je bila leta 1986 izbrana za Miss diskoteke Atomic v Krškem. Čeprav je zmagala v konkurenci le treh deklet, tej zmagi nisem želel gledati v zobe. Da ne bi ostal brez svojih.

Stopil sem iz kopalnice, še zmerom samo v kavbojkah, zgoraj brez. V eni reklami sem videl, da si pravi moški tako dela zajtrk, medtem, ko njegova ljubica sedi za kavču, oblečena samo v spodnjice in ovita z njegovo belo srajco. Moški nato obleče srajco, ki diši po njej. Kot bi se cel dan ljubil z njo …

“KESAR!!!!”

Zdramil sem se iz svojih jutranjih sanj. Pred mano je stala moja miss Atomic.
“Ta mala je zbolela, morala se bova organizirati!”
“Kako to misliš, zbolela?” Ni mi bilo najbolj jasno, kam je ciljala.
“Kateri del besede ZBOLELA nisi razumel?”
Stal sem pred njo in se delal butla.
“Si lahko z njo dopoldan, pa ji narediš kosilo in prideš po kosilu pogledati na dogodek?”
Možgane mi je skoraj razgnalo od možne izgube enkratne priložnosti, videti manekenke iz prve vrste.
“Draga moja, srčece moje,” sem pričel svoj testosteronski boj, “otrok je že dovolj star, da lahko izkusi nekaj samostojnost tudi v času majhne krizice, kot je ta vročinica. Kaj če bi ji dala malo prostora, da se nadiha, da je ne zadušiva s to ljubeznijo …”
” Pustil bi jo, da je lačna? In kaj, če ji je nenadoma slabo?”

Ne, žena se ne bo dala prepričati. Obrnil sem se proti Lini, desetletnici, ki je ležala na kavču, pokrita do vratu in gledala Nickelodeon. Če bi mene kdo vprašal, je zgledala zelo zdravo in zadovoljno.

“Poslušaj,” sem jo nagovoril, “kako bi se počutila, če bi bila nekaj ur sama, da bi bila glavna v stanovanju?”
Mala je medlo prikimala in takoj zatem tako močno zakašljala, da so se ji v očeh nabrale solze.
“Naravna reakcija, solze sreče” sem hitel pojasnjevati ženi.
“Takšno bi jo pustil doma?” je bevsknila name.
Tokrat so se v mojih očeh nabirale solze.
“Saj ima moj telefon,” sem poskusil še zadnjič, preden sem se prepustil usodi. “Če bo v nevarnosti, bo poklicala, ane?” Obrnil sem se k tamali. Ni prikimala. Izdajalka!

Modna revija je uspela, sem prebral na emailu. Sodelavec mi je poslal fotografijo. Stal je v prvi vrsti. Prasec. V tresoče roke sem vzel telefon. V imeniku sem poiskal Alena Kobilico. Želel sem ga poklicati. Se mu potožiti nad lastno usodo. Mu povedati, da je edina manekenka, ki jo poznam. S solznimi očmi sem pritisnil na zeleni telefon. Dvakrat je zazvonilo. Oglasila se je moja žena. Wtf? Pogledal sem na ekran telefona. Namesto Alen sem poklical Alenka.

“Dragi?”
“Srce moje.”
“Kako je otrok?”
“V redu, srce.”
“Me kličeš, ker me pogrešaš?”
“Pogrešam te, srce.”
“Tudi jaz tebe, ljubezen moja.”
“Je modna revija uspela?”
“Je, srce.”
Nisem si mogel pomagati.
“Kako so bile pa manekenke?”
Na drugi strani je nastala tišina.
“Mislim, so prišle pravočasno in bile profesionalne?” sem se izvlekel ven.
Oddahnila si je.
“Seveda, vse je bilo v redu, super so bile, saj veš.”
“Vem kaj, srce?”
“Saj veš, manekenke kot manekenke, lepe, suhe, mlade.”

A je morala to omeniti?!?