Z objemi letos nisem skoparila. In objemi so večkrat kot ponavadi prišli k meni. Leto, ki mineva je klicalo po objemih in stiskih. 

Klicalo je po odpuščanju, po prebolevanju in po prijateljih. 

Zdi se mi, da sem odrasla. Izpeljala sem vse dneve, od jutra do večera in se nisem zlomila, čeprav nisem veliko spala. Dirjajoče misli se niso želele ustaviti in v vrtoglavici vseh strahov in možnih scenarijev, sem poslušala svoje dihanje in poskušala ujeti pravi ritem spanja. Risala sem podobe po stropu, hodila pokrivat hčerki in brskala po telefonu. Proti jutru sem zaspala. In se zbudila utrujena. Neprespana.

Tega leta ne bom nikoli pozabila. Nekatera so zletela mimo, pomahala sem jim in šla dalje. A tokrat je drugače.

Leto, ki me je pretreslo do kosti in me streznilo. Me bičalo in me pustilo, da sem zmrzovala. A obenem mi je na pot poslalo mnogo tistih, ki so razumeli. Tistih, ki so me toplo objeli in mi rekli, da so tu zame. Zanje sem hvaležna.  

Leto 2015 je leto, ko je med zvezde odšla moja prijateljica Špela. Je leto, ko smo v družini doživeli hudo bolezen. In je leto, ko je moja starejša hči postala gimnazijka in zaživela v iskrivem ritmu sijočih, čudovitih oči. Je leto, ko je moja mlajša hči začela brati in pisati male tiskane črke. Ko mi zvečer prebere del knjige, s ponosnim nasmehom. Je leto, ko sem se odločila nekaj pomembnih reči in je leto, ki mi je udarilo čez mojo prijaznost. Večkrat. In je leto, ko sem največkrat objela svoje ljube, ko sem jim neštetokrat povedala, kako rada jih imam in ko sem doumela, da se lahko zgodi karkoli. Karkoli. Tudi konec.

Spoznala sem, da nekaterih stvari ne bom nikoli pozabila, da bom nekatere stežka odpustila in da bom imela zares rada čedalje manj ljudi.

Je leto, ko sem skuhala ozimnico božanske marmalade, ki je izginila v dveh mesecih. Je leto, ko sem šla prvič na koncert U2 in večino časa koncerta sedela, z odprtimi usti. Ganjena. Je leto, ko sem na Dunaju pila punč s svojim ljubim in se mu smejala kot majhna deklica. Hvaležna sem vsem, ki ste me stisnili v svoj objem in mi povedali, da mislite name. Vsem, ki ste mi pisali, me poklicali. Hvaležna mojemu ljubemu. Za vse.

Hvaležna sem Špeli za vse, kar sva doživeli skupaj. Za vse besede, misli. Za spomine.

Upam, da se zibaš nekje med zvezdami in poješ s svojim čudovitim glasom. Upam, da bomo bolezen, ki je presekala mir v naši družini, pregnali za vedno.

Poslovi se zdaj, leto 2015. Pripravljena sem na nov začetek.