Pred leti se je v eni izmed slovenskih Porodnišnic rodila majhna, resnično povsem majčkena deklica. Tako zelo drobna je bila ob porodu, da je niso slišali dihati. In so menili, da je mrtva. Zavili so jo v krpe in jo odložili, kako naj rečem, da bom rekla pravilno..., no, odložili so jo v koš. Res. V koš, kjer je zmrzovala do jutra. In ko je naslednje jutro sestra šla po hodniku, je zaslišala drobcene glasove, kot bi se oglašal mucek. In našla punčko, malo bojevnico, kako joče. Takoj so sprožili akcijo reševanja, poklicali helikopter, jo premestili na intenzivno nego za nedonošene v Ljubljano. In mamici, ki je vso noč jokala nad izgubo povedali, da je njena hčerka živa. Za zgodbo sem izvedela v uredništvu in takoj začela vrteti telefone. Zdelo se mi je povsem neverjetno.

Mlada mamica je dobila popadke, ko je bila v 23, 24 tednu nosečnosti, ne spomnim se več natančno. Zdravniška doktrina meni, mi je kasneje pojasnil porodničar, da v takšnih primerih ne govorijo o porodu, temveč o abortusu in da otroci rojeni v tej starosti, nimajo veliko možnosti za preživetje. Tudi tokrat so menili, da bo tako. Deklica ob rojstvu, temu res ne morem reči splav, ni kazala znakov življenja, ker niso imeli primerne opreme za oživljanje takega malega bitja, niso ukrepali.

Najprej sem posnela izjave očeta, ki je bil pretresen, da je komaj govoril. Ja, žena je dobila popadke, šla rodit, povedali so, da je otrok mrtev, zjutraj pa je otrok oživel, slabo kaže z njo, ampak diha.... 

Ginekolog, ki je bil zadolžen za to mamico in je vodil njen porod, naju je s snemalcem povabil v svoj kabinet. Majhna zdravniška sobica je bila prepojena s cigaretnim dimom, da mi je v hipu postalo slabo. Zdravnik se je zelo trudil, da bi mi natančno razložil, zakaj je ravnal tako kot je in mi povedal, da je mami v bistvu naredil uslugo. Takšni otroci, nedonošeni, imajo vrsto zdravstvenih težav, lahko da bo celo prizadeta, mi je govoril. Vztrajala sem na tem, da mi da izjavo pred kamero, kar pa je odločno zavrnil. Da se ne bo zagovarjal in da je ravnal po zdravniški doktrini. Ja, ampak dete je živo! Vso noč je preživelo, zavito v krpe v nekem košu! Bila sem pretresena, jezna, šokirana, predvsem pa sem začutila, da je pred menoj človek, ki je ne glede na izkušnje, ki jih je imel, na število otrok, ki jim je pomagal na svet in prepričanje, da je ravnal prav in mi to razlagal na avtoritativen način, poskušal najti vse oprijemljive argumente za to čudežno zgodbo. Kaj takega gotovo ni pričakoval. Dete pa je živelo. 

Primer sem spremljala še nekaj časa. Deklica je napredovala, bila je izven življenjske nevarnosti, na sodišču pa se je moral zagovarjati ginekolog in njegova veliko mlajša kolegica, specializantka, ki je bila poleg ob tem dogodku. Če se dobro spomnim, se je zdravnik že pred razsodbo upokojil, mlada zdravnica pa je dobila temen pečat v svoji komaj začeti karieri, čeprav je - prepričana sem - le ubogala navodila starejšega kolega. 

Točno čez leto dni, na dekličin rojstni dan, sem družino obiskala. Mala deklica je bila tako vedeželjna in iskrivih oči in razen tega, da je bila manjša od vrstnikov, saj se je rodila toliko prej, ji ni bilo videti, da je nedonošena. Z navdušenjem je odprla darilo. Mala, čudežna deklica.

 Nikoli prej, niti kasneje nisem slišala tako osupljive zgodbe o rojstvu. Deklica je bila za dobro dlan velika. In je predihala noč, da se je zbudila v jutro. Ki je vodilo v nadaljna jutra njenega življenja.

To me je še bolj prepričalo, da je čisto vse mogoče. Resnično. Vse je mogoče...In ne dovolite, da vam kdo reče kako drugače..

Tekst je bil objavljen v moji knjigi Čez mavrico, ki je izšla leta 2008.