Natančno štirikrat sem začela pisati to kolumno in prebrane stavke izbrisala. Štirikrat sem imela temo, ki se mi je zdela zanimiva in se premislila. Kar sicer ne počnem. Običajno sedem in napišem. Kar tako. Tokrat pa mi gre težko izpod prstov. Ker je to mesec november, ki mu dajemo težke pridevnike: turoben, tesnoben, žalosten. Ker je to mesec, ko prižigamo sveče v spomin. In ker je za mano nekaj težkih tednov.

Ko pridejo ti težki tedni in dnevi, postanem zelo ranljiva. Težko skrivam čustva in težko nadziram solze. Ob najmanjšem razlogu, se lahko izjočem. Pa sem velika punca.

Ko pridem domov, grem močno stisnit moji hčerki, tako zelo, da jima potisnem nos v vrat, ker dišita tako lepo, da me preplavi čista ljubezen. In ležem na posteljo starejše, ki mi razlaga, kako je bilo v šoli, kaj je novega, če je jedla, če je utrujena, ko v sobo pride še najmlajša in ponosno pove, da je imela nalogo, ki jo je naredila v šoli, da je bila juha brez okusa in da je njena prijateljica spila polovico njene pijače. Ob tem se smeji kot bi orehe stresal in nama nagaja, da jo loviva po stanovanju. Ti glasovi, ti mali, znani, srčkani glasovi, to norenje besed in misli je tisto, kar me dela pomirjeno, kar me dela živo, kar me dela srečno. Gledam ju in si rečem, da bo vse v redu, da mora biti, ker imam ti dve krasni, najlepši deklici na svetu. Čudovito brezmejno iskrivi sta. In pozabim malo na svoje strahove, ker hitim delat večerjo, da zadiši še pred nočjo v našem domu in me punci nestrpno sprašujeta, kdaj bo za jest. Lačni kot volk.

In ko večer mehko poboža naše ljubljansko domovanje, jima sledim po njunih opravkih skozi večerno rutino. Ko nastopi noč, tudi pri nas nastane tišina.

Čas za počitek. Ko ležem, se igram s svetlobo, ki prihaja izpod žaluzij in jo lovim s prsti. To sem delala že kot deklica in to počnem še danes.

V minulih dneh sem večkrat jokala. Umrla je prijateljičina mama, prijateljičin bratranec, prijateljeva mama, prijateljeva sestra, nekdanji sodelavec. Zgodilo se je v nekaj tednih. Ko se zgodi življenje.

In ko ne moreš doumeti, da se je to res zgodilo. In pred seboj vidiš strte obraze, strta srca in vidiš, kako padejo ograje, kako padejo občutki varnosti. Ko vidiš, kako se lahko vse v hipu spremeni. In stiskaš k sebi ljube osebe in jim govoriš, da jih imaš rad, da bi rad pomagal, da bi šel rad z njimi skozi. In vidiš, da se vsak s svojo bolečino bori po svoje, da vsakemu odgovarja nekaj drugega in da jim moraš dovoliti, da žalujejo po svoje. Ni metode, ni sistema. Je le globoka, iskrena žalost, ki je tako močna, da naredi drugačne črte obraze, da poglobi barvo oči in utiša glasove.

Lahko samo stojiš zraven. Si poleg. Vprašaš. Ponudiš pomoč. Objameš. Skuhaš juho.

In njihove žalostne oči neseš s seboj domov, da gledajo vate, ko poskušaš zaspati. In kličeš mamo in očeta večkrat, kot običajno. Sprašuješ, kdaj se vidite. Stiskaš k sebi svoje. Ker se te dotakne minljivost.

In ta boli. Boli, ker se jo zaveš do najbolj krhkih vezi v telesu. Zaveš se jo tako, da te zaboli.

Zato mi je bilo tokrat težko napisati karkoli drugega. In sem se odločila, da ta občutja delim z vami. Vem, da ste med vami mnogi, ki natančno veste, kaj pripovedujem. Vem, da ste med vami tisti, ki žalujete. In tisti, ki izgubljate. In da je med vami večina tistih, ki imate svoje ljubljene ob sebi. In vsem nam polagam tople besede na dušo, na srce.

Ko bomo delali epilog življenja, ko bomo sedeli ob soju mehkih, toplih luči in se spominjali svojega življenja… ne bomo mislili na službe, račune, hišo in službene poti. Spominjali se bomo svojih otrok, nasmehov, smehljajev, objemov, poljubov prijateljev in družine.  Skupnih trenutkov. Vse, kar imamo, smo mi sami. Zadostni sami sebi in polni stopinj tistih, ki jim dovolimo, da postanejo del naših življenje. To je naše življenje. To so spomini, ki jih bomo imeli.

November je po krivici obtožen, da je težak mesec. Morda smo mu nalepili vse te pridevnike, da se lahko prebijemo skozi. Mislim pa, da ni pošteno.

Samo jesenski mesec je. Ko smo lahko več doma, ker je hitro tema. Ker se lahko stiskamo pod odejo in začnemo s peko božičnih piškotov. Ker si lahko pripravljamo veliko skodelic kakava in ga spijemo s prijatelji.

Ne bodite žalostni v novembru. Ne naredimo temu pozno jesenskemu mesecu krivice tudi mi.

Kolumna je bila objavljeni v novembrski reviji Zdravje.