Pričakovanja so nevarna. Lahko se zapletejo med nogami in te spodnesejo. Da padeš globje, kot si kdajkoli mislil, da bi lahko. Lahko se ti ovijejo okoli srca in ga zadrgnejo, da lovi sapo in se opoteka med vrtinci brez kisika. Lahko se ti zapletejo v lase in se moraš ostriči na kratko, da jih odviješ.
Pričakovanja. Ki jih obešaš po mislih in gladiš v sanjah. Misliš nanje in jih razpihuješ v ognjene barve, jih obešaš po mostovih svojih pretečenih ur in gradiš zanje piramide brez konca in kraja.
Pričakovanja. Ki te navdajo z upanjem brezmejnih razsežnosti in te pokopljejo v ovinkastih, brezdomih srajcah.
Najprej te dosežejo, ko si še otrok. Zasujejejo te kot poplava barvnih balonov in ne vidiš dlje kot do svoje sence. Svet ti je ponujen na naslovnici in zdi se, da lahko postaneš kdorkoli. Da lahko dosežeš karkoli.
Potem se te oprimejo v najstniških letih, ko si najbolj dojemljiv in zdi se ti, da je torba s pričakovanji premalo polna in jih vanjo zatlačiš še nekaj. Zdaj imaš polno srce in polne žepe veselih, prijaznih, vznemirljivih pričakovanj. Zaradi njih hodiš bolj pokončno in imaš kakšen zmenek več. Ki ti prinese prvo strto srce in prvič vržeš nekaj pričakovanj iz torbe. Tista o romantičnih predstavah in o lastni samopodobi, ki ti jo načnejo.Potem zacelimo srce, ga pokrpamo in se na novo pripravimo. Izpraznimo žepe in pripravimo prostor v torbi. Za nova in nova. Pričakovanja.
Ki jih rušimo in postavljamo. V vsaki življenjski situaciji, v vsaki življenjski prelomnici, v vsakem obdobju. Nekaj jih pomečemo ven, nekaj stlačimo noter. Ko dobimo otroke, pomečemo ven večino lastnih pričakovanj in nabašemo nahrbtnike s pričakovanji za otroke. Kakšni bodo, kako bodo, s kom bodo, kako jim bomo pomagali, da bodo točno takšni. Da bodo izpolnili večino tistega, kar mi nismo.
Najtežja so pričakovanja, ki jih gojimo do drugih. Ki jih poveličujemo in potihem prižigamo ogenj upanja pod njihove nosove. Da bi nas le opazili, da bi le doumeli, kako krasni smo , kako popolni na svoj neznansko nedovršeni način in kako bodo obžalovali, če nas bodo izgubili. To je največja možna zabloda, največja utvara. Pričakovanje, da bodo okoli nas spoznali, kako smo dobri, kako smo pridni, kako delamo vse v prid njih in kako nepogrešljivi smo.
Pričakovanje, ki nas lahko drago stane. Stane časa, ki ga prebijemo v veri, da bodo drugi spregledali. Medtem ko pričakovanja usihajo, si pripravljamo nova. Vsak korak v našo stran, štejemo kot dokaz, da smo na pravi poti. Vsak najmanjši premik vštejemo v odejico pričakovanja.
Svoja pričakovanja razobešam kot zastave v vetru in z njimi signaliziram ladjam, ki ne najdejo domov. Na ves glas jih kričim v oblake pod mojih nebnin obodom in šivam platna za moje filmske projekcije. Ne bojim se jih, ponosna sem nanje. Da sem že odrasla in jih nosim s seboj. Velika, bogata pričakovanja. In ko se ogulijo, naredim nova.
Ne bojte se jih. Pokličite, da se vrnejo. Tista prva, otroška in najstniška in vsa odrasla. Naj sedejo za vašo mizo, da boste vsakemu izmed njih pogledali v obraz. In v njih videli sebe.
Pričakovanja. Na tehnici samopode. Ne odvrzite jih, le znižajte, jih predelajte. Ne odrecite jim. Lahko so vse, kar vam še ostane. Lahko vam rešijo življenje.
Kolumna je bila objavljena v moji knjigi Čez mavrico, ki je izšla leta 2009.